Nekoč so naše čebele živele še v živih drevesnih duplih v gozdovih, živele in delale so naravno in po svoje, satje so gradile in ga opuščale po svoje. Današnja tehnologija čebelarjenja z izumom satov in siljenja čebel na določeni omejeni prostor, ki ga izbere čebelar, zahteva obnavljanje fonda satovja v panju z vstavljanjem satnic, čebele pa to satnico dograde v sat, znova po 'prisili' čebelarja.

Kdaj to storiti? Čebelar si pomaga s časovnimi sidri iz narave, izbere trenutek, ko čebele začutijo potrebo po gradnji novega satja. Ta trenutek je povezan s pašnimi razmerami v naravi, pogoj je, da bodo čebele morale izdelati satje za odlaganje medičine in cvetnega prahu. Pri nas je to tradicionalno čas, ko zacvetijo prve divje češnje, kjer jih v naravi ni, pa si čebelar pomaga z drugimi divje rastočimi drevesi ali grmi.

Čebelar vstavlja v plodišča čebeljih družin sate s satnicami torej že zgodaj spomladi in ne glede na izbrani panjski sistem ali velikost satnic. Ob prvih zgodnjih pomladnih pašah čebele ob pomanjkanju prostora v panju (prostega satja), začno z gradnjo voščenih prizidkov in podaljšujejo celice na obstoječem satju. Pravi čas vstavljanja satnic in dodajanje satov je tik pred tem, sicer zaradi premočnega širjenja robnih satov ne bo mogoče dopolniti manjkajočih satov.

Čebele prav zato, ker morajo živeti v panju, ne morejo same skrbeti pa obnovo satja. Čebelar regulira število satov glede na moč družine že ob koncu čebelarske sezone v prejšnjem letu, družine jeseni zazimlja tako, da odvzame dotrajane sate. Gnezdo ostane na sredini plodišča, ob straneh pa ostane prostor prazen, v izogib plesnenja stranskih satov in za učinkovitejše zatiranje varoj.

Ob cvetenju cibare ob koncu marca lahko vstavimo satnico tako, da premaknemo krajni sat ob steno panja in na prazno mesto vstavimo sat s satnico. Ko čebele začno z gradnjo, ob cvetenju divje češnje v začetku aprila vstavimo naslednjo satnico ob zalego, kasneje pa izločamo dotrajano satje in ga stalimo, da pridobimo vosek, odvzete sate pa nadomeščamo s satnicami.

Dobra čebelarska praksa je takšna, da čebelar skrbi za dobrobit svojih čebel tako, da zagotavlja zdrave in močne čebelje družine v svojem čebelnjaku. Ukrepe vseskozi prilagaja temu osnovnemu cilju. V želji, da bodo čebele preskrbljene s pašnimi viri, pa sadi in seje medovite rastline.

V zgodnji pomladi dobijo čebele svojo pašo tudi na užitni in medoviti cibari, ki jo je čebelar posadil k čebelnjaku. Gradnja satja se začne z izkopom jame za cibaro ali kakšno drugo medovito drevo. V nedavni preteklosti so cibare rasle pri skoraj vsaki hiši na vasi in ob gospodarskih poslopjih, ob čebelnjakih, pa tudi v mestih ob starih meščanskih hišah.

Razlika med slivami in češpljami je ta, da slive zorijo zgodaj, češplje pa od sredine avgusta dalje. Razlika je tudi v plodu, sliva je lahko večje drevo, plod se ne loči od koščice, pri češplji pa se plod loči od koščice. Obe vrsti sliv se ločita še naprej, na cibare, renklode, mirabele … veliko je poimenovanj in tudi različic. Lokalna poimenovanja ločujejo med cibarami in krehelni, plavkicami in praprušnicami, špindli in navadnimi slivami, skratka, imenom in razlikam zlepa ni konca.

Cibara je samonikla užitna rastlina, sadno drevo oz. grm in njegov temno vijoličasti koščičasti sad prav tako imenujemo cibara. Cibara ima v Sloveniji še celo množico imen: cimbura, cimber, cibura, cibora, cimbor, cimbora, plavka, plavkica, štrbuncel, damaščanska sliva, mirabolana, mirabela, češnjeva sliva, češpa, divja sliva, trnasta sliva, drnoselj, praprošnica, prpič, boncelj, mala sliva, trnoska, in morda jih je še.

Zraste 6 – 7 m, ponekod tudi do 15 m, običajna oblika je polgrm. Razmnožujemo jo s semenom (koščico) in potaknjenci. Bujno cveti zgodaj spomladi, marca in aprila, pred olistanjem. Cvetovi so beli ali nežno roza in prijetno dišijo. Posebnost cibare je še ta, da je veje drevesa najbolje preredčiti ob polnem cvetenju.

Plodovi, drobne slive so trpkega in zelo sladkega okusa. Dozorijo od začetka julija do septembra, meso ploda se ne loči od koščice.

Čebele na cibari množično nabirajo cvetni prah in medičino. Običajno raste samoniklo od nižinskega do planinskega področja, tudi na slabih tleh, odporna je na raznolike klime in mraz, pozni spomladanski mrazovi pa vendar lahko uničijo cvetove. Dobro prenaša obrezovanje, okrog debla pa pogosto izraščajo številni poganjki. Kamor pade koščica vznikne nova rastlina, zato ima pri nas bolj status plevela kot sadnega drevesa. Običajno okrog cibare preprosto pokose mlade poganjke.

Uporabnost cibare je vsestranska. Zaradi čebel so imajo radi čebelarji, starejša drevesa nudijo senco, plodovi so nadvse dobrodejni za izboljšanje zdravje in odpornosti, uporablja se v Bachovih cvetnih vodicah, in za prehrano. Raba v tradicionalni medicini dokazuje, da imajo zdravilni preparati iz raznih delov drevesa antibakterijsko, protivnetno in diuretično delovanje, delujejo pa tudi kot antipiretik, adstringent in za lažje izkašnjevanje, je naravni antiseptik. V ljudskem zdravilstvu je znana uporaba oblog s plodovi divje slive pri vnetju dlesni.

Plodov v večji meri ne smejo uživati ljudje z akutnim ulkusom in krvavitvami, s povečano želodčno kislino in povišanim pritiskom.

V preteklosti so koščičarje, npr. marelice, cepili na cibaro zaradi njene izjemne trdoživosti in odpornosti, zdaj so bolj v rabi druge podlage.

Les je precej težak, trd in žilav. Uporabljajo ga v mizarstvu, strugarstvu, rezbarstvu in za izdelavo pihal, lubje pa za rjavo barvanje.

Cibare predelamo v kompot, marmelado, džem in sok, lahko spečemo iz njih kolač ali jogurtovo sadno pecivo, enkratni so cmoki s cibarami. Najpogosteje se cibare predeluje v žganje, znano slivovko.

Še preden se cibara razcveti ob čebelnjaku, pa že lahko vidimo nekje tam blizu čebelarko, čebelarja, ki prisluškuje svojim čebelam in jih vneto opazuje – da izmeri njihovo zdravje in moč – skratka, še voajer postane čebelar, vse zaradi njihove dobrobiti!