Podobno kot ljudje tudi čebele živijo v pogojih prenaseljenosti. V neverjetno gosto naseljenem svetu so v stalnem medsebojnem stiku in zato ne preseneča, da so se v evoluciji razvili številni mehanizmi, ki preprečujejo bolezni.
Čebele, ki živijo v socialnih skupnostih že tisočletja, so se prilagodile in v evoluciji razvile higiensko vedenje, v bistvu gre za nagon čiščenja, kot učinovit ukrep proti izbruhom epidemij v čebeljih družinah. Čebele delavke so pogosto zaposlene z medsebojnim čiščenjem in najpomembnejši član družine – matica, je deležna neprekinjenega negovanja spremljevalk.
Bolezen vedno prinese posamezni čebeli ali vsej čebelji družini težave. Povzročitelji so različni (bakterije, virusi, paraziti in glive ter pesticidi iz okolja). Paraziti sami po sebi in posredno predstavljajo v tem pogledu ne samo direktne grožnje, temveč tudi posredno nevarnost, ker prenašajo patogene. Največja grožnja za preživetje čebelje družine je parazit Varroa, pršica, v pandemičnih razsežnostih varoje povzročijo tudi propadanje čebeljih družin širom celega sveta.
Zunanjost čebele je s svojo tanko voščeno prevleko težko prehodna ovira za vdor patogenov. Patogeni, ki prodrejo skozi to oviro, se morajo spopasti z imunskim sistemom čebele. Ta temelji na obrambnih celicah v telesni tekočini (hemolimfi), ki vsebujejo molekularne obrambne mehanizme. Te ovire najdemo v enaki ali podobni obliki tudi pri samotarskih žuželkah.
Kot družina pa imajo družbene čebele možnosti, ki jih samotarske vrste nimajo, pri čemer poskrbijo za čistočo gnezda, in jo vzdržujejo s številnimi vzorci vedenja. Satne celice, ki bodo postale bodoče zibelke čebelic, so skrbno očiščene preden matica vanje zaleže jajčeca. Kadar umre čebela v panju, jo čebele odstranijo, čim je to mogoče. Čebele delavke zaznajo bolne čebele v panju in so do njih agresivne, preganjajo jih ven iz panja. Verjetno jih prepoznajo zaradi spremenjenega vedenja ali pa razlik v kemičnih značilnostih njihove telesne površine.
Način življenja čebel v družini vidimo na satu, na satu so sledi čebel v času, ne le slika določenega trenutka, po drugi plati pa prav sat določa način življenja čebel. Satje predstavlja gnezdo, ki ni le življenjski prostor, shramba za med in cvetni prah ter otroške zibelke, sat je v bistvu del superorganizma – trdno ogrodje, čutilo, živčni sistem, shramba spomina in imunski sistem.
Čebele pri obrambi proti okužbam uporabljajo tudi snovi iz okolice. Propolis, smola, ki jo čebele zbirajo s popkov rastlin in ki jo vgrajujejo v sat, ima protibakterijskih in protiglivični učinek. Čebele vstopajo v lekarne v svetu rastlin in tam dobijo zdravila.
Občutljivost čebelje družine na okužbe pada s številom trotov, s katerimi se je parila matica. Gensko heterogena družina se je sposobna odzvati bolj učinkovito na različne strese, ki jih prinaša okužba. Več očetov pomeni več delavk z visokim številom različnih lastnosti, raznolikost članov družine pa ne vpliva le na prilagoditve na klimatske razmere, ampak tudi na vse ostale vidike življenja.
Bolezni pogosto spremenijo vedenje ne le bolnih, ampak tudi zdravih osebkov. V srednjem veku so ljudje zapuščali mesta in odhajali na deželo v primeru epidemij. Uporabili so strategijo, ki je upočasnila širjenje bolezni. Tudi čebele spremenijo vedenje po izbruhu bolezni. Pri nas poznamo izraz lakotni roj kot metodo samoočiščenja, ki ne pomeni le pobeg roja iz panja zaradi lakote, ampak tudi v primeru hude okužbe in/ali napadenosti z varojami. Naši kranjski sivki se pripisuje dobro izražen čistilni nagon, kar vpliva tudi na večjo odpornost proti boleznim, žal pa varoj ne prepoznajo za sovražne čebelji družini.
Okužbe in prisotnost parazitov vplivajo na sposobnost orientacije in so zato lahko usodne. Bolne čebele po pašnem izletu težje najdejo pot nazaj v svojo družino. Ostanejo zunaj in tam umrejo.
Zadnja desetletja potekajo mnoge raziskave glede čistilnega vedenja na zdravje in odpornost čebel. Vsem je skupna ključna ugotovitev, da ima visoka stopnja čistilnega vedenja negativen učinek na porast populacije varoj (Spivak, Reuter 2001). Seveda ne moremo pričakovati preživetja družine brez čebelarjevega zatiranja varoj. Čistilno vedenje ima tudi veliko vlogo pri selekciji čebel, tolerantnih na bolezni zalege. Presenetljiv pa je podatek, da imajo čebelje družine s srednje izraženim čistilnim vedenjem najmanjše število varoj v panju. Morda bi si morali čebelarji vzeti hip ali dva za razmislek, se ozreti na polpretekle izkušnje in se vnaprej bolj truditi za 'zlato sredino' in ne toliko za pospeševanje razvoja družin v gigantske mastodonte.
Vsi dolgoročni načrti borbe proti varojam danes temeljijo na vzreji čebel, tolerantnih na varoje. Čebele z močnim čistilnim nagonom odkrijejo, odprejo in odstranijo okuženo ali mrtvo zalego.
Metoda samoočiščenja družin (pobeg čebel iz panja, v panju pa ostanejo medene zaloge) je lahko problematična v primeru, da čebelarji postavijo družine tako blizu druga drugi, da bolne čebele najdejo namesto svojega bivališča sosednje panje in vstopijo vanje. S tem postane mehanizem, ki ga je ustvarila narava za osamitev bolezni, način širjenja okužbe na sosednje panje. Aktivnost čebel stražark problem deloma zmanjša, vendar ga ne reši.
Prenaseljenost in logična posledica hitrega prenosa bolezni je pogosta težava zaradi prevozov na pašo, tako v stalnih čebelnjakih kot pri prevoznikih. Pogosti so izbruhi kužnih bolezni in reinvazij varoj, čebelje družine pogosto oslabijo že zaradi samega prevoza (poapnela zalega).
Še preden je človek naselil redko poseljene čebele iz narave v bližino svojega doma, so se čebele zadosti dobro spoprijemale s povzročitelji bolezni, škodljivci in okoljskimi izzivi. Verjamemo lahko, da je naravna raznolikost čebel bazen genskega bogastva za selekcijo na odpornost na bolezni in na prilagajanje podnebnim spremembam skupaj s spremembami izkoriščanja samega zemljišča.
Selekcija je pot, po kateri lahko človek pomaga čebelam, vendar s premišnjenim dolgoročnim načrtom. Družine in vzrejni material je priporočljivo odbirati na čistilni nagon, hkrati z večjo vnemo za nabiranje in uporabo propolisa. Propolis je za zdravje čebelje družine brez dvoma daleč pomembnejši kot bi bil razvoj nekega novega (strupenega) sredstva za zatiranje pršice varoje.
Obrambni sistem čebel v grobem razdelimo na socialni del – način vzreje zalege in higiensko vedenje, čistilni nagon in drugi, imunski del – humoralne reakcije (specifična imunost zaradi protiteles v krvni plazmi, limfi in drugih telesnih tekočinah) in reakcije na ravni celic. Čebele imajo same to zmožnost, da ohranjajo zdravje preko socialne imunitete. Ljudje nikoli ne bomo tako napredovali v zdravstveni zaščiti čebel, kot to zmorejo čebele same po naravnih danostih. Elementi imunskega sistema čebele nastajajo v maščobnem telesu čebele in limfni žlezi in delujejo tako, da zavirajo množenje virusov (Malovrh, 2016).
Na učinkovitost delovanja imunskega sistema vpliva okolje s prehrano. Vse več laboratorijskih študij dokazuje, da imajo različne kemične snovi iz okolja (tudi sredstva za zatiranje varoj!) negativen učinek na razvoj družine, na sposobnost učenja čebel in na njihove imunske funkcije. Na fiziološko delovanje posameznih elementov obrambnega sistema čebele negativno učinkujejo neprimerni apitehnični ukrepi, nepravilna uporaba zdravil in prehranskih nadomestil.
Bolezni v skrajni fazi pomenijo izgubo čebelje družine, ene ali celega čebelnjaka, veliko se zadnje desetletje ali dve omenja sindrom kolapsa čebeljih družin iz še vedno ne dovolj pojasnjenih vzrokov.
Za ohranitev čebeljega fonda trokovnjaki svetujejo dobro čebelarsko prakso in rejo zdravih in močnih družin. Oboje skupaj je žal premalo, številna odmiranja čebeljih družin iz nepojasnjenih vzrokov žal kažejo, da to ni dovolj. Nasprotno, največkrat odmirajo prav močne in zdrave družine, slabiči pa preživijo. Močne družine so pač kot meč z dvema ostrinama (Porić, 2021).
Pod črto: Čebelje bolezni in paraziti se ne prenašajo na človeka.
Feb 16, 2021