Sive celice čebeljih briht

Vse kar žuželke počno običajno razumemo kot nek avtomatiziran program (računalniška aplikacija), ki jih preprosto vodi od ene do druge naloge. Vidimo jih kot premajhne, da bi lahko mislili, kaj šele razvijali raznolike koncepte o svetu, ki jih obdaja. Sklepamo, da imajo precej omejen spomin, vsekakor pa nimajo kakšnih presežnih čustvenih globin. So le majcena bitja, ki grizejo, pikajo in se zaletavajo v naša okna. Kajpak, mini bitja, mini možgani!

Tako razmišlja človek – biser stvarstva, gospodar sveta.

Ta omejena razmišljanja je znanost postavila na glavo. Pa ne kar znanost sama od sebe, znanstveniki so proučevali, zapisovali, raziskovali, šteli, modrovali – ugotovili pa so, da imajo majhne čebele v svojih majcenih telescih bolj gosto nasičene sive celice kot katerakoli druga žival na svetu.

Matematične čebelje brihte

Čebele znajo šteti. Znanstveniki so ugotovili (raziskovalno izmerili, prešteli, zapisali, opisali), da imajo čebele možgane, in da so kompaktni mini čebelji možgani nadvse presenetljivi v svojih zmožnostih – čebele lahko štejejo do štiri in si to število zapomnijo.

Matematika in matematične zmožnosti se po dojemanju števila štiri pri čebelah ustavijo, a že dejstvo, da lahko neka (samo!) žuželka loči med eno ali štirimi pikami, je v bistvu neverjetno. In sploh ne hodijo v šolo! Razločijo na sto metrov cvetoči medoviti grm in znajo izmeriti pot do tja.

Poleg naravoslovnih znanosti gojijo tudi tradicionalno plesno kulturo. Koreografija čebeljih plesov je natančno določena, izraznost pa razumljiva opazovalkam in posnemovalkam. Odziv v panju je jasen: 'letimo na pašo, ki je točno tam in je obilna; pripravimo prazne satne celice; reorganizacija delovnih opravil teče'. Čebelji ples pa je čista aritmetika in geometrija, služi blagostanju v čebeljem panju. Komunikacijsko omrežje pa poveže vse čebele v eno telo.

Matematiko in matematične spretnosti čebele potrebujejo, da delajo v dobro vse družine in v dobro vsega sveta. So kot akademiki, kot čebelje akademsko združenje na satju znotraj čebelje družine.

Personalizirane čebelje brihte

Imajo čebele osebnosti, so osebnosti iste, enake? Čebele v resnici malo spominjajo na programirane drone, ki brez lastne pameti sledijo vnaprej določenim vedenjskim vzorcem. Novejše študije o proučevanju čebel pa nakazujejo, da imajo posamezne čebele različne osebnosti in celo čustva, da si čebele v panju niso enake kot dron dronu iz tekočega traku.

Odkrili so namreč, da si nekatere čebele drznejo več kot druge, ko so jih znanstveniki izpostavili negativnim stimulansom, pa so nekatere postale pesimistične in depresivne. Odzivi so se seveda demonstrirali z najbolj enostvanim emocionalnim izrazom – sovražnost so začele sprejemati z negotovostjo. In še več, v čebeljih možganih so našli celo tri nevrotransmitorje – dopamin, serotonin in oktopamin, katerih nivoji so se ob simulaciji napada na čebelji panj spremenili.

Skeptik bi navrgel na ta spoznanja, da pesimizem ni mogoč, če nimaš notranjega življenja. To dejstvo je razlog, da smo emocionalna stanja, kot je pesimizem, vedno enačili le z višje razvitimi bitji. A znanstveniki trde, da mnogi kazalniki kažejo, da imajo čebele morda tudi čustva. Ob tem seveda že razmišljamo, ali imajo potem tudi upanja in želje?! Le kakšne težnje in pričakovanja bi lahko imela majcena čebelica?

Ljudje svojo okolico dojemamo v okviru naših zaznav. Zaznavamo prek čutil in nadaljnjega procesiranja čutilnih signalov do možganov. Subjektivne izkušnje se ne da prenesti iz osebe na osebo. Čebele imajo prav tako možgane, procesirajo čutilne signale, imajo čutila, dojemajo okolico.

Superjunaške čebelje brihte

Čebele so tudi zares superjunakinje, ne gre, da bi občudovali le mravlje, češ da nesejo predmete, ki so lahko tudi 50-krat težji od njih. To o mravljah je impresivno, a le do tiste točke, ko odkrijemo, da čebele lahko brez težav nosijo 122-krat večjo težo, kot so težke same. In to medtem, ko letijo! Tovorijo v mednem želodčku, v koških na nožicah ali pa kar primejo mrtev tovor z nožicami in poletijo z mrtvo sestrico daleč ven iz panja.

Čebele letijo tudi neverjetno daleč. Cvetni prah običajno nabirajo 1 – 5 kilometrov proč od panja, domov pa najdejo, četudi so letele 10 kilometrov daleč od panja. To pomeni, da so glede orientacije preverjeno pametnejše od povprečnega človeka (brez pametnega telefona!).

Presenetljiva je tudi njihova vzdržljivost. Čeprav čebele po obliki tudi slučajno niso prav nič aerodinamične, saj so od blizu videti kot lebdeči kosmati tovornjački, lahko v enem poletu naredijo do sto postankov, preden se obložene s cvetnim prahom vrnejo v panj.

Ni močna in vzdržljiva le posamezna čebela, kako šele močna in vzdržljiva je celotna čebelja družina. Ko je treba braniti svojo 'očetnjavo' … heh, matriarhat, se takoj odzove dovolj čebel in zapiči želo v trdo čelo napadalca!

Električne čebelje brihte

Električne čebele? Če si vzamemo čas in dodamo malo domišljije, zagledamo čebele kot manjkajoči člen v znanstvenofantastičnem filmu. Lahko začutijo elektromagnetne valove v atmosferi, ki napovedujejo prihajajočo nevihto. Statika, ki jo zaznajo v zraku, da čebeli vedeti, kdaj je zadnji čas, da jo podurha domov v panj.

Nekatere študije dokazujejo, da lahko čebele zaznavajo električna polja celo na kvantnem nivoju. To je v vsej človeški zgodovini zmogel le Magneto, pa še ta je zgolj mutant iz stripov in filmov. Hiperobčutljivost čebel na elektriko prihaja iz dejstva, da imajo čebele svoje lastno električno polje. Ko pridno mahajo s krilci, proizvajajo močan negativni naboj, ki se na njihovih kosmatih telesih razvije v statiko. Tako lahko s pomočjo magnetizma nabirajo hrano – cvetni prah, ki se lahkotno lepi na njihove statične dlačice.

Ko čebele letijo po zraku zunaj panja, trčijo z električno nabiti delci, od prahu do majhnih molekul. Ti vplivi odtrgajo elektrone od njihove povrhnjice – kutikule in čebela konča nabita s pozitivnim električnim poljem.

Ko se čebele vrnejo v panj in tam znotraj hodijo ali plešejo, oddajajo električno polje. Ta polja zaznajo druge čebele s konicami svojih anten.

Kljub naši dolgi skupni zgodovini z medonosnimi čebelami, je v panju še vedno človeku skrivni svet električne komunikacije, o katerem ljudje pojma nimamo.

Imamo pa tudi ljudje elektriko v sebi, gre za normalen pojav v materialnem svetu. Celo rožice vabijo k sebi z električnimi in drugačnimi valovanji … komunicirajo med seboj in s čebelami s pomočjo elektrike. Človek, ki hodi tam mimo, pa pojma nima o vsebini tistih pogovorov.

Vir: malo tukaj, malo tam … po internetu.