Zgodovina nas uči, a treba se je učiti iz nje, sicer ne bo nič ...

V Slovenskem čebelarju so v februarski številki I/2 zapisali glavna pravila, kako je postopati pri čebelarskih opravilih:

1. Predno panj odpreš dobro premisli, kaj imaš v njem opraviti!
   Danes: Preden odpremo čebelji panj in brskamo po njem, je modro poprej prebrati svoje zapiske iz prejšnjega pregleda tega panja, obuditi spomin na nedavno preteklost čebelje družine.
   

2. Panj odpri počasi, da se ne pretrese in se čebele ne razdražijo!
   Nekoč so kranjiče pregledovali tako, da so panj obrnili narobe in odstranili spodnji del. Seveda je bilo veliko možnosti, da je čebelar nehote pretresel panj čez mero vzdržnosti čebel. Tudi zdaj je nemalokrat panj močno pretresen, preden ga čebelar uspe zares odpreti.

3. Nikoli ne segaj v panj, predno nisi čebel nekoliko pokadil; zato prižgi, še predno panj odpreš, smotko ali pipo, ali pa zaneti kadilnik!
   Poleg kadilnikov so danes v rabi še kemična pomirila za čebele, a ta pomirila niso dovoljena v ekološkem čebelarjenju. V preteklosti pa so bili večina čebelarjev kadilcev, prav zaradi čebelarskih opravil. Tudi kakšen čebelnjak je zgorel zaradi pozabljenega “kadilca” v obliki tesno povezanih cunjic namesto pravega kadilnika.

4. Predno sežeš v panj, pihni parkrat dim močno med satje, a pozneje ne uporabljaj veliko dima, posebno, če se poslužuješ tobaka, ker tak dim čebele preveč omoti!
   Danes vemo, da preveč dima čebele celo razdraži, da je dim prevroč za čebele, če jim pridemo s kadilcem preblizu.
   

5. Kadar jemlješ satnike ali okvirčke iz panja, bodi previden, da ti kateri iz rok ne pade, ali da ti ne pade postrani, kadar ga kam odložiš!
   Mnogi čebelarji še dandanašnji naslanjajo sate okrog odprtega panja, ki se prav radi prekopicujejo, polegajo ali trkljajo okrog. Najbolj varno je sate odložiti na tla, od tam ne bodo padli kam dol, a prav zdravo za čebele to ni. Uporabimo obešalo ali kozico.
   

6. Ne dihaj na čebele!
   Zelo upoštevanja vreden nasvet! Čebele imajo močno razvit voh in človekovega ustnega (za)daha ne prenašajo ljubeznivo. Tudi preveč belega v široko odprtih čebelarjevih očeh nimajo rade. Oboje jih razdraži za napad, tako kot vsa druga živa bitja!

7. Ne gibaj se preživo, ne odskakuj in ne mahaj z rokami, če se zaleti kaka čebela v te!
   Čebele svojega čebelarja izučijo in izmodrijo, da postane blag in mehak kot je sveže iztočen med, da se čebelarskih opravil loteva v dobrem počutju, sproščeno in mirno. Ali pa opusti čebelarjenje.

8. Če te vendarle katera piči, izderi takoj želo in pomaži pičeno mesto s slino! Seveda, ako imaš prazne roke, sicer pa potrpi in ne vrzi, kar imaš ravno v rokah, morebiti celo panj na tla, kot je storil nekoč neki mehek začetnik, ko mu je “strah na srce segnil” (mu je strah segel v srce)!
   Tisti čebelar, ki naglo izgubi živce, dela škodo sebi in čebelam. Ne le prav ravnati pri pregledu, ne le obvladovati čebele, prej je treba obvladati svoje odzive na stresne dogodke.

9. Čebele, ki so razdražene, pusti v miru in odloži delo, če le moreš na poznejši čas, ko se bodo pomirile!
   Velja tudi danes. Zelo uporaben nasvet nasproti mnogim nepotrebnim čebeljim pikom.

1. Navadi se čebelarska dela brez kape opravljati! S tem si boš pridobil potrebno previdnost in mir; čebele te bodo poznale, ter se te privadile, in te ne bodo tako napadale, kot če si namaškaran; prost človekov pogled ima na vse živali čudovito pomirljivo moč.
   Resnično znanstveniki zagotavljajo, da so čebele zmožne prepoznati obraz svojega čebelarja.
   

Seveda je čebelarskih pravil še več, jih je gotovo toliko, kot je čebelarjev, nekaterim pravilom pa minevanje časa in vse kar je modernega, sodobnega vendar ne pride do živega in jim ne odvzame aktualnosti. Minilo je več kot dobro stoletje od tistih časov, a “dobra čebelarska praksa” oz. tehnologija čebelarski opravil se vendar v osnovi ni dosti spremenila. Nekatera pravila so postavili nekoč iz prakse, danes so mnoga utemeljena v raziskavah.