Čebele potrebujejo za svoje preživetje med, cvetni prah in vodo. V letih, ko tam zunaj ni paše ali pa je ni dovolj za potrebe čebel in drugih opraševalcev, ki skupaj poskrbe za velik del hrane za ljudi, razmišljamo čebelarji o alternativah za hranjenje čebel. Moramo, ker moramo krmiti čebele, ker želimo, da prežive kar najbolj fit do boljših časov!

Krmljenje čebel sproža številna vprašanja, še posebej pri čebelarjih začetnikih in pomisleke, še posebej pri starejših čebelarjih: kdaj, koliko, kaj. Kolikor čebelarjev, svetovalcev, strokovnjakov, piscev čebelarskih knjig … toliko različnih odgovorov! Prej še kakšen odgovor več kot je čebelarjev, šmentana reč!

V preteklosti so čebelarji celo kupovali med za krmljenje čebel, ki je moral biti celo boljši, kot za hrano ljudem; paziti je bilo treba, da v medu ni bilo ostankov zalege, beremo v prvih številkah Slovenskega čebelarja. Danes mnogi čebelarji, pritegnejo pa jim tudi veterinarji in strokovnjaki, odsvetujejo krmiti čebele z medom, da bi čebele ne zbolele zaradi okuženega meda iz tujega panja!

V preteklosti so čebelam krmili tudi sladkor, ki so ga na mile viže prekuhavali do gostega, danes svetujejo razmerje 1 : 1 ali 3 : 2 in to brez kuhanja! Je pa res lažje stopiti sladkor v vroči vodi kot v hladni. V preteklosti so uporabljali majcena koritca za pokladanje sladkornega sirupa ali medu, danes se navezne čebelji družini pa vsaj petlitrska kantica! So današnje čebele bolj lačne kot v starih časih, ali pa morda že redimo čebele molznice, hm, ali res nehote in nevede?

O usihanju pašnih virov so pisali že desetletja nazaj, in manj kot je naravne paše, bolj se propagira velike in še večje panje, čebelje družine pa naj bi bile vsak trenutek v polni moči, da poberejo medičino, ki šele bo … morda drugo leto.

Čebele pa imajo raje med kot stalne cukrne transfuzije direkt v žilo, pardon, v panj! “Med pa jim bo ostal le za velike praznike. O, rajši pa imajo med, to pa to, vsaj to je njih naravna hrana. Malo medu, malo cvetnega prahu in nekoliko vode, to je najboljši in najzdravejši čebelji kruhek. Vojak je sicer tudi poleg komisa zdrav in na Žabjaku živi neka posebna vrsta ljudi tudi ob ričetu, a s tem ni rečeno, da bi ne imeli rajše pečenk!” so pisali v Slovenskem čebelarju I/5. In še: “... da čebele prinašajo bogato korist z medom, voskom in roji, in da zlepa ne poginejo, treba je močnih in zopet močnih ljudstev! Ne trpi nikdar slabih, kilavih panjev. Ne oslabuj močnih. Podpiraj celo močne panjove sem ter tje s pitanjem.”

Čebele vedno hranimo takrat, ko nimajo možnosti, da si nabirajo hrano v naravi in jim preti pomanjkanje zaradi prenizkih zalog v panju. Čebel pač ne smemo pustiti, češ, bodo že kako, naj si naberejo, naj bodo bolj varčne – morda v resnici ne morejo in so odvisne od dobre volje in denarnice svojega čebelarja. In takrat pridejo na vrsto substituti za med.

Mile in kratke zime ter obilne zgodnje pomladanske paše narekujejo prezimljanje večjih čebeljih družin. S polnim izkoriščanjem zgodnje paše dobi taka čebelja družina dovolj zaloge hrane za kasnejše sušno obdobje. Dolge, ostre zime z bujno pomladansko vegetacijo terjajo že določeno skromnost pri porabi zimskih zalog. Prednost imajo srednje in manjše čebelje družine, ki so pri zimski porabi hrane bolj skromne. Celinsko podnebje v Sloveniji posredno določa lastnosti naše kranjske čebele. Čebelja družina prezimi relativno šibka, 10 – 20 tisoč čebel. (Poklukar, 1990)

Podnebne spremembe so iz leta v leto bolj in hitreje spremenljive, kar bi lahko razumeli tudi tako, da v čebelarstvu 'nikoli več ne bo tako kot je bilo' in kajpak leto ne bo letu enako. Nenehno bomo spremljali količino hrane, prilagajali velikost panjev in tehnologijo. Prav to počno čebele že od začetka njihovega časa – prilagajajo se!

V brezpašnem obdobju se začno čebele obnašati racionalno: matica močno omeji zaleganje, pogosto ga celo prekine. Znak za omejevanje zaleganja nastopi takrat, ko se količina razpoložljive hrane v panju drastično zmanjša pod 5 kg. Čebele se znajdejo v stresni situaciji, s tem pa nastanejo še odlični pogoji za izbruh raznih čebeljih bolezni.

Izkušeni čebelarji trdijo, da z družino, ki je bila enkrat lačna, ne bo nikoli več nič. Trditev drži, to pomeni v praksi, da bomo vanjo vlagali veliko dela in denarja post festum, družina bo preživela, medu pa ne bomo točili. Brezpašja so iz različnih podnebnih dogodkov pogosta, zato je pričakovati, da bomo v panje pogledovali v prihodnosti večkrat kot v preteklosti, pa ne za to, da bi morda šteli polne medene sate za točenje, ampak zato, da bi morda zaloge hrane za čebele ne bile prenizke.

V zgodnji pomladi, v obdobju pospešenega razvoja čebelje družine lahko zimske zaloge v panju hitro poidejo. Zaradi spremenljivega vremena in nihanja temperatur se pogosto pojavlja nevarnost, da je čebelam onemogočena pašna aktivnost in je zato ustavljen vnos hrane v panj. Posledično se morda začasno zmanjša oskrba zalege, ki ravno v tem času potrebuje nemoten dotok življenjsko pomembne energijske hrane. Obilen donos proteinske hrane v panj pospešuje vzrejo mladih čebel. (Mattila in Otis, 2006)

Krmljenje čebel je bistvenega pomena v različnih fazah razvoja čebelje družine. Tudi na novo narejene mlade čebelje družine potrebujejo dodatno hrano v obliki sladkornega sirupa, v začetnem obdobju, ko si še urejajo 'hišo' in 'pohištvo'. V brezpašju jih spodbujevalno krmimo s po cca 3 dcl sladkornega sirupa vsak večer. Dopolnilno krmljenje s sladkornim sirupom povečuje učinek na razvoj čebelje družine v obdobju pomanjkanja medičine ali pri oskrbi čebel po točenju medu. Še posebej je krmljenje s sladkornim sirupom pomembno za pripravo čebeljih družin na prezimljenje. (Free in Spencerbooth, 1961)

Običajno uporabljamo 33-odstotno raztopino rafiniranega jedilnega pesnega sladkorja za razvojno krmljenje oz. 50-odstotno raztopino za zazimljenje. V praksi je razmerje sladkorja in vode 1 : 1 za dražilno oz. razvojno krmljenje s sladkornim sirupom, ali 2 : 1 v korist sladkorja za pripravo na zimo.

Cvetni prah

Čebele potrebujejo cvetoče površine in naravno pestrost cvetnega prahu, saj vsaka vrsta cvetnega prahu ne vsebuje vseh potrebnih hranil. Cvetni prah iz enega vira vedno negativno vpliva na imuniteto in vitalnost populacije, čebelje družine. Kadar sta prisotna pomanjkanje cvetnega prahu in še okužba z varojami, to neizogibno povzroči smrt tako prizadetih čebeljih družin. Spomladi je pomembna zaloga cvetnega prahu iz prejšnje sezone, ki pomaga pri rasti in razvoju po zimski hibernaciji, poleti je bistvenega pomena za ustvarjanje zalog maščob in beljakovin zimskih čebel, da bi jim pomagale živeti dlje.

Čebelja družina – zaključena, zaokrožena čebelja populacija – potrebuje min 25 kg, povprečna čebelja družina pa 30 – 50 kg cvetnega prahu skozi celo leto. Učinke pomanjkanja cvetnega prahu je mogoče opaziti pri krčenju, zniževanju številčnosti čebelje družine v pašni sezoni, v času zbiranja medenih zalog. Dobra oskrba s cvetnim prahom v poznem poletju je bistvenega pomena za razvoj dobro hranjene in zdrave zimske populacije. Nadomestki cvetnega prahu – npr. sojina moka, posneto mleko v prahu – nikoli niso dobra alternativa sveže pridelanemu naravnemu cvetnemu prahu. Fiziognomija čebel ni prilagojena uporabi nadomestkov cvetnega prahu. Beljakovine ostanejo v njihovem črevesju in tvorijo idealno podlago za hranjenje spor noseme ali za črevesne težave, kot je griža.

Zazimljenje čebelje družine na neustrezni hrani pospešuje razvoj noseme v zimsko – pomladnem obdobju in prav ta čas je škoda zaradi te bolezni v čebelji družini največja.

Voda

Poleg individualnih potreb čebele potrebujejo vodo za pripravo hrane, matičnega mlečka za hranjenje zalege, za raztapljanje trde hrane in za znižanje temperature v panju v vročih poletnih dneh. Čebele ne shranjujejo vode, zato je pomembno, da imamo v bližini zanesljiv vir vode, zlasti spomladi, ko čebele pogosto izletajo le v najtoplejši uri v dnevu. Vodni vir ne sme biti preblizu vhoda v panj, pred samim panjem, ker tam čebele ne iščejo vode iz higienskih razlogov. Čebelam prija voda z rahlo kislo pH vrednostjo med 5 in 6. Vedro, napolnjeno z vodo, šoto ali celo zastirko iz lubja, postavljeno na sončno mesto, jih bo še posebej privlačilo.

Med

V osrednji Evropi porabi povprečna čebelja družina okoli 80 kg medu. Med letom opažamo močna nihanja v količini konzumiranega medu. Najmanjša poraba hrane je v obdobju brez zalege, to naj bi bilo 'po starem' od sredine oktobra do sredine januarja.

Za med kot naravni vir čebelje hrane ni nadomestila. Od aprila do junija čebelja družina potrebuje približno 300 – 500 g medu na dan. Vendar vsak med ni dobra zimska hrana. Gozdni med vsebuje preveč vlaknin, kar lahko povzroči črevesne težave, kot je griža. Čebel tudi ne moremo hraniti z medom iz drugih panjev, saj nikoli ne moremo biti dovolj prepričani, ali je nastal tam morda z ropom iz slabih in bolnih družin. Hrana, ki je bila vzeta iz panja, se ne sme uporabljati za kasnejše hranjenje, da bi nehote ne povzročili prenosa bolezni. To še posebej velja za medeno satje iz mrtvih družin, tega je treba zavreči.

Hudo gnilobo čebelje zalege prenašajo čebele delavke s hrano, ki jo odlagajo ličinkam, te pa okuženo hrano s sporami hude gnilobe vnesejo v svoje telo. Krmljenje čebel z okuženim medom lahko prenaša poapnelo zalego, slabo zračenje in vlaga v panju pa povzročita ugodne razmere za njen razvoj.

Nadomestki medu

Dolgo obdobje je bil sladkorni sirup tradicionalen način hranjenja čebel. Prednost enostavne izdelave se zmanjša na račun zelo omejenega roka uporabnosti zaradi nevarnosti kvarjenja, ki ga povzroče mikroorganizmi, npr. plesni. Če se na sirupu pojavi sluzast film, ga ni več mogoče uporabiti za krmljenje čebel.

V primerjavi s sladkornim sirupom imajo čebele manj dela s predelavo raztopine gostejšega invertnega sirupa, čebelje žleze so pri predelavi manj obremenjene. Nekateri čebelarji sami pripravijo sladkorne pogače iz sladkorja v prahu in medu, kar pa je delovno intenzivno in drago.

Preprost način krmljenja čebel še posebej v zimskem času na oddaljenih čebelnjakih je krmljenje s suhim sladkorjem. Sladkor nasujemo tik nad čebelje gnezdo z zalego. Vlaga, ki nastaja v panju zaradi dihanja čebel, se kondenzira na sladkorju in ga na površini mehča in raztaplja. Ta način je primeren za čas, ko je prehladno za krmljenje s sladkornim sirupom. V hladnih dneh, ko čebele ne izletajo, ne bodo nosile sladkorja ven iz panja. Sladkor lahko poškropimo z vodo, kar povzroči nastanek tanke skorje. Vodi lahko dodamo nekaj kapljic eteričnega olja, da bodo čebele prej našle to rezervno hrano.

Za krmljenje s suhim sladkorjem uporabimo kristalni sladkor kar najmanjše granulacije. V suh sladkor lahko vmešamo posušen cvetni prah za spomladansko krmljenje. Če suh kristalni sladkor prelijemo z malo vode, bomo dobili t.i. ledeni sladkor, takšen pride prav čebelam v poletnem brezpašnem obdobju, ko je v panju velika množica lačnih čebel brez dela. Ostanke suhega sladkorja odstranimo iz panja in iz njih naredimo sladkorni sirup.

Prednost krmljenja s suhim sladkorjem v primerjavi s krmljenjem s pogačami ali sirupom je v prihranku dela. Pozimi nase potegne kondenz vode iz panjskega ozračja in ta voda ne kaplja po čebelah, ostanejo lepo suhe. (Burlew, 2021)

Fondant se v svetu pogosto uporablja za krmljenje čebel, pri nas pa manj. Fondant je preprosto gosta pasta iz sladkorja in vode, brez dodatkov. Recepti za pripravo fondanta so različni od preprostih do zapletenejših. Pripravimo ga lahko npr. iz 2 kg sladkorja, dve tretjini ga damo v aluminijasto ponev za enkratno uporabo. Suh sladkor enakomerno razporedimo po dnu ponve. Preostanek sladkorja zmešamo z vodo, raztopina mora biti zelo gosta, vendar še tekoča. Mešamo z leseno žlico dokler ni več sladkornih kristalov. Nasičeno raztopino vlijemo k suhemu sladkorju v aluminijasti posodi. Mešanica mora biti precej trdna, če potresemo ponev. Če je zmes preveč mokra in kašasta, potresemo še malo suhega sladkorja. Po nekaj dneh na sobni temperaturi se zmes osuši in prične pokati. Sladkor razbijemo na manjše kose in jih damo preko zime v panj. Tako čebelji družini povečamo možnosti za preživetje, da bo naslednjo pomlad postala produktivnejša.

Ob krmljenju s fondantom zagotovimo v panju zračenje: odprtina na pregradni deski, odprto zgornje žrelo, tik pod pokrivno desko na prednji rob položimo kovanec za 1 cent ipd.

Pogače za čebele so različnih postopkov izdelave in vsebine. Pogače s cvetnim prahom so obogatene z beljakovinami in jih uporabljamo predvsem zgodaj spomladi. Sestavine: mleti sladkor, 4 – 5 % cvetnega prahu, cca 4 % vode, malo sadnega kisa, izvleček pelina ali rmana. Če dodamo kis, za isto količino zmanjšamo količino vode. Različnim nadomestkom za cvetni prah se izognimo, ker v resnici primerljivega nadomestka za cvetni prah ni. Med dodamo v pogačo le takrat, ko smo prepričani, da ne vsebuje spor hude gnilobe. Pogače umesimo ročno ali npr. s pomočjo pekovskega mešalca za testo.

Kdaj torej še krmimo svoje čebele?

Nikoli ne dopustimo, da se zaloge hrane znižajo pod minimum in ko začnemo s krmljenjem, permanentno krmimo dokler traja pomanjkanje hrane v naravi in so v panju zadostne zaloge hrane.

Iz varnostnih razlogov, ko nismo povsem gotovi o količini zimske zaloge hrane, dodamo pogačo tik nad zimsko gručo, ko se pojavi prva zalega v januarju. Ves čas, ko so čebele v zimski gruči, jih ne krmimo s sladkornim sirupom! Ob zimskem pregledu v drugi polovici februarja ob lepem dnevu na hitro pregledamo stanje hrane (količino in položaj), v tistih panjih, kjer smo že januarja dodajali pogače, ugotavljamo, ali jih je treba dopolniti. Čebeljim družinam brez zadostnih zimskih zalog hrane lahko pogače rešujejo življenje.

V času spomladanskega razvoja in obdobju priprave čebeljih družin za glavne paše spodbujevalno krmimo čebele s sladkornim sirupom in to takoj po temeljitem spomladanskem pregledu, ko dosežejo nočne temperature 10°C. Ta čas je v naravi bogata paša cvetnega prahu, ki ga ob lepem vremenu čebele pridno nabirajo. Sladkorni sirup spodbuja čebele k večjim vnosom cvetnega prahu.

Priprava sladkornega sirupa za spodbujevalno oz. dražilno krmljenje: uporabimo živilski kristalni sladkor in neoporečno pitno vodo v razmerju 1 : 1, sirupa ne kuhamo. Sladkor raztopimo v topli (vendar ne prevroči) vodi, v posodi, ki jo označimo za potrebno količino sladkorja/vode/sirupa. Iz 1 l vode in 1 kg sladkorja dobimo cca 1,6 l sirupa; 80 % prostornine od odmerjene teže.

Cvetni prah in sirup spodbuja matico k povečevanju zaleganja. Za spodbujanje razvoja čebelje družine krmimo z 0,4 l sirupa vsak drugi večer, po vrnitvi pašnih čebel v panje in to do znatnega vnosa medičine iz narave.

Če pride v času cvetenja sadnega drevja do daljšega deževnega obdobja, je treba čebelje družine dražilno krmiti s sladkornim sirupom, cca 4 dcl vsak drugi večer. S tem preprečimo prekinitev zaleganja zaradi pomanjkanja dotoka sveže hrane v panj.

Roj nakrmimo 4. dan po izrojenju z večjo količino sladkornega sirupa.

Če pride do hudega pomanjkanja hrane, ker se izrodi močnejša paša, v prazne celice v nekaj plodiščnih satov nalijemo sladkorni sirup, tako da prazen plodiščni sat držimo pod kotom 45°, pazljivo počasi nalivamo sirup tik pod zgornjo letvico, najprej na eni strani, nato še na drugi.

Avgusta, v brezpašnem obdobju, čebelje družine spodbujevalno krmimo s sladkornim sirupom, da bi matica ne opustila zaleganja zimskih dolgoživih čebel.

Zadnja priložnost za dodajanje sladkornega sirupa (v nekaj obilnejših obrokih) za pravočasno oblikovanje zimskih zalog je konec avgusta. Količina dodanega sirupa bo odvisna od moči čebelje družine konec avgusta, ki jo ocenimo po številu zaleženih satov v tem času.

Čebele za prezimitev porabijo približno 8 kg hrane, ki se praviloma nahaja v vencih srednjih satov. Podoben je razpored hrane tudi v naravnem bivališču. Stranski sati polni medu so “železna” rezerva, od tam čebele pozno jeseni in ob toplejših zimskih dneh prenašajo hrano nad zimsko gručo. Dodajanje sladkorne pogače januarja in krmljenje s sladkornim sirupom marca bo reševalo pomanjkljive zimske zaloge.

Ob cvetenju sadnega drevja dražilno krmimo s sladkornim sirupom – krmljenje “na zalego”. Tako prisilimo čebeljo družino k pospeševanju zaleganja za pravočasno povečanje števila čebel do prve močne paše.

Sladkorni sirup je lahko tudi učinkovit pomočnik pri dodajanju matic. S sirupom popršimo dodano matičnico in njeno bližnjo okolico, v pitalnik pa nalijemo sirup po opravljenjem delu in nato še naslednji dan ali dva. Matica bo tako zanesljiveje sprejeta, ker bodo čebele site in mirnejše. Tudi takrat, ko dodajamo matico s pomočjo nekajsatnega narejenca, čebele popršimo s sladkornim sirupom in čebele bodo mirnejše in strpnejše. Podoben postopek je, ko satje (in okvire) popršimo s sladkornim sirupom, nato poškropimo še matico in jo spustimo med čebele v panju. Matico lahko premažemo z medom namesto s sirupom. Ta način dodajanja matice ni varen v brezpašnem obdobju zaradi nevaronosti ropa. Mnogi čebelarji uspešno prakticirajo dojanje matice direktno skozi panjsko žrelo, matico prej namočijo s sladkornim sirupom ali premažejo z medom; čebele jo očistijo in spuste na satje.

Vzreja matic - Pogače in sladkorni sirup vplivata na kakovost vzrejenih matic. Uporabimo pogače z veliko vsebnostjo cvetnega prahu: 1 kg suhega cvetnega prahu prelijemo z 0,8 l mlačne vode in mešamo, dokler se zrnca cvetnega prahu ne raztopijo. Dodamo 0,5 kg medu in po potrebi še nekaj mletega sladkorja in dobro premesimo. Preko pogače vstavimo sloj papirnate brisače, da bi se čebele ne lepile nanjo. Pogačo vstavimo na sate vzrejne čebelje družine.

Zvečer nalijemo v pitalnik vzrejne družine sladkorni sirup ali razredčen med z vodo v razmerju 1 : 1. (Umeljić, 2015)

Trotarja – čebeljo družino, ki je izbrana za vzrejo trotov, je treba v brezpašnem obdobju krmiti s sladkornim sirupom.

Hrana za transportne matičnice z maticami: pripravimo jo iz 2 delov kar najsvetlejšega medu in 5 delov mletega sladkorja v prahu. Malo ogretemu medu postopoma dodajamo sladkor v prahu in mesimo do gostega testa. V obdobju zelo visokih zunanjih temperatur medu namesto 5 delov dodamo 6 delov sladkorja v prahu. (Umeljić, 2015) Med, ki ga uporabimo, mora biti zdravstveno neoporečen.

Ko pridobivamo matični mleček, čebelji družini v pomoč vstavimo pelodno pogačo.

Čebele pa so lahko tudi hrana, s hemolimfo in maščobnim telesom čebele se hranijo pršice varoje, kar povroča bolezen varozo.

Čebelarju, ki ima vse leto site, močne in zdrave čebele, lahko rečemo bee-chef ali kar bee-whisperer, šepetalec čebelam. Pa točil bo tudi, vsako leto vsaj za svojo družino in prijatelje!