Spomin je ena hecna reč: če hočemo, se spomnimo, če nočemo, pač ne. Heh, bilo bi prelepo, ko bi bilo tako zelo preprosto, pa ni. Le pomislimo na demenco ...

Predpostavljamo, da je tisto, kar je zapisano 'v genih' tako, kot je zapisano. Pa ni vedno tako, lahko je, lahko pa včasih ni, kot bi se genski spomin zlepil v DNK knjigi zapisov.

Tako je tudi z gospo DNK. Polno zapisov, polno spominov; eni delujejo, drugi zatajijo – zakaj je tako? Skrivnost življenja se ne skriva v nekakšni 'živi sili', ki bi oživljala neživo materijo, ampak v zapisu, ki hrani informacije o delovanju živega. Skrivnost življenja je v znanju branja, prepisovanja in prevajanja pisave življenja, ki ima obliko dvojne vijačnice DNK. Celotnemu zapisu vseh informacij živega bitja rečemo genom.

Ključna je razlika med genom in genomom; gen je specifičen fragment DNK, genom je celotna zbirka DNK organizma, vsebuje celotne genske informacije. Celotnemuz zapisu vseh informacij živega bitja pravimo genom. Mogoči so vklopi in izklopi genov, ki niso mutacije, saj se zapis DNK v resnici ne spremeni, in ti se lahko dedujejo na potomce. Geni bi torej morali imeti spomin!

Ali lahko način življenja naših prednikov – kaj so doživljali, kako so se prehranjevali, kakšen zrak so dihali – neposredno vpliva na nas, čeprav sami nismo bili nikoli podvrženi takšnim življenjskim okoliščinam.?! Ali lahko dogodki našega življenja vplivajo na življenja naših vnukov? Ali imajo geni spomin?

Leta 2005 so v BBC-jevi oddaji The Ghost in Your Genes predstavili zanimiv primer študije dedovanja. Genetik Pembrey in raziskovalec Bygren sta v odročnem mestecu Švedske na podlagi natančnega registra prebivalcev in podatkov o pridelkih na poljih za pretekla stoletja ugotovila nekaj presenetljivega: ugotovila sta, da so se vplivi okolja na populacijo malega mesteca dedovali. Pokazala sta, da lahko lakota v kritičnih trenutkih življenja starih staršev vpliva na življenja njihovih vnukov. To je bil eden prvih dokazov, da se lahko pri ljudeh okoljski vplivi dedno prenašajo na potomce.

V 19. stoletju je bilo to švedsko mestece izolirano od ostalega sveta in je bilo odvisno od hrane, ki so jo sami pridelali. V mestnih kronikah so bili natančni zapisi rojstev in smrti prebivalcev mesta, pa tudi pridelkov na poljih za vsako leto posebej. Pembrey in Bygren sta ugotovila korelacijo med smrtmi za posledicami nekaterih bolezni in prehranjevanjem starih staršev. Nekatera ključna obdobja v mladostnem življenju starih staršev so bila, kot se je pokazalo, bistvena za pričakovano življenjsko dobo vnukov. Pri babicah je bilo ključno obdobje, ko so bile še v maternici, medtem ko sta za dedke ugotovila, da je ključno obdobje tik pred puberteto. To se je naravno ujemalo s časom, ko so pri ženskah in moških nastajala jajčeca in semenčice, ki prenašajo dedni material na potomce. Okoljski vplivi so se izkazali za pomembne ravno v obdobju, ko so se oblikovale spolne celice.

Takšna odkritja postavljajo v novo luč ustaljene predstave o dedovanju. Vplivi okolja, ki so delovali na naše prednike nekaj generacij nazaj, lahko vplivajo na naše življenje po povsem biološki liniji. In to brez spreminjanja samega zapisa genetske kode v vijačnici DNK.

Kako pa je kaj z genskim spominom pri drugih živih bitjih - si čebele zapomnijo lakoto s pomočjo genskega spomina? Čebelarji s kilometrino trdijo: od enkrat lačne čebelje družine ne bo nikoli več mogoče pričakovati dobrih medenih donosov, pa če jo še tako ujčkaš!