Medoviti in zdravilni ožepek, izop, miloduh (Hyssopus officinalis)

Čebelam in ljudem je modra med najprijetnejšimi barvami, dobro se ujame skoraj z vsemi drugimi barvami in deluje umirjeno. Ožepek se v zeliščnem vrtu ponaša z globoko modrino. Kljub podobnemu imenu in silhueti je z njim le v daljnjem botaničnem sorodstvu mehiški ožep Agastache foeniculum. Obe vrsti sta v osrednji Sloveniji prezimno trdni trajnici, privabljata čebele, cvetita dolgo čez poletje in sta v okolju, od koder izvirata, del tradicionalnega zdravilstva.

Velika večina medovitih rastlin, ki so odlične čebelje paše, je uporabna tudi v kuhinji, kot začimba in kot zdravilna rastlina. Med temi je ožepek manj znan, vendar vsestransko uporaben, prijetno dišeč polgrm.

Navadni ožepek je zimzelena trajnica, ki je doma v Sredozemlju in zahodni Aziji. Divje raste po suhih skalnatih in gruščatih krajih. Ima delno olesenela dvignjena stebla, dolga do 60 cm in na vršičkih pokrita s finimi dlačicami. Številni listki so drobni, poleti pa se v njihovih pazduhah razvijejo cvetovi. V naravi cveti modro do belo. Kot aromatična rastlina se uporablja v zdravilne, kozmetične, kulinarične namene ali za odišavljanje likerjev.

Na prosto ga sejemo med aprilom in majem, v lonček ali direktno na gredico. Seme rahlo potisnemo v zemljo in dobro zalijemo. Vznikne v približno 10 – 15 dneh, vsaka rastlinica pa se bo lepo razvijala, če bo imela dovolj prostora (30 x 40 cm). Ožepek ima rad sončne lege, zato bo dobro uspeval tudi na sončnih balkonih in terasah.

Cveti od julija do septembra. Ožepek je cenjena medovita rastlina, čebele ga imajo rade, zato naj bi imel prostor v vsakem vrtu. S svojim vonjem odganja nekatere škodljive žuželke in privablja koristne. Odganja listne uši, kapusovega belina, polže – privablja pa opraševalce vrtnin, cvetlic, zelišč. Priporočljivo ga je gojiti ob vinski trti in poleg sadnega drevja, saj privablja opraševalce in s tem poveča rodnost.

V okrasnem ali medovitem vrtu je navadni ožepek hvaležna, poleti cvetoča trajnica, primerna za sončna, suha, celo za peščena rastišča. Da ohrani privlačen videz, potrebuje redno obrezovanje spomladi in po cvetenju.

Razmnožujemo ga s semeni spomladi, z delitvijo jeseni, ali spomladi s potaknjenci. Poleg modre različice poznamo še rožnato cvetočo in belo različico.

Sveži ali posušeni listi so uporabni v vrečkah za odganjanje moljev in kot odvračalo za bolhe. Suhe cvetove lahko dodajamo različnim dišavnim mešanicam.

Ožepek sejemo ali sadimo v vrt za začimbo. Z njim izboljšamo fižolove in krompirjeve jedi, enolončnice, omake, sveže solate iz kumaric in paradižnika ter za pripravo zeliščnih likerjev.

Nabiramo cvetoče vršičke in jih sušimo v senci. Posušene dele hranimo v zaprtih steklenih posodah.

Za zdravilne namene lahko uporabljamo celotno rastlino, ki jo naberemo med cvetenjem, ko vsebuje največ eteričnega olja. Rastlino porežemo 10 cm nad tlemi. V naravnem zdravilstvu je dobro poznan čaj in pripravek iz zmečkanih listov za različna obolenja. Ima trpek, rahlo grenak, metinemu podoben okus.

Ožepkov čaj med drugim lajša izkašljevanje pri boleznih dihal, rahlo pomirja in blaži krče v prebavilih. Pomaga pri uravnavanju potenja in izločanja vode. Primeren je za grgranje pri vnetjih grla in žrela.