Čigava, čigav si pa ti? Še ne dolgo nazaj smo tako spraševali neznance, ker smo želeli zvedeti, h kateri družini kdo pripada. To nam je pomagalo postaviti realno mejo med prijatelji in sovražniki – prav tako pa še vedno sprašujejo čebele, z vohanjem. Družbeni, socialni sistemi žuželk pač tako delujejo. Pomembno je vedeti, ali je kdo naš ali je tujec, za razlikovanje med MI in DRUGI gre. Branimo svoje, skrbimo za svoje, tuje preganjamo!

Med ljudmi je danes težko postaviti jasno ločnico med svojo družino in vsemi drugimi družinami. Naše družine postajajo vedno bolj začasne, izgubljene v spremenjenih družinskih in družbenih razmerjih. V splošnem bo vedno teže detektirati svoje resnično poreklo in vedno manj bomo vedeli sami zase 'čigavi smo'.

Novejša raziskava o medonosnih čebelah pa ponuja vpogled v to, kako se družbene žuželke prepoznajo. Do sedaj že vemo, da se čebele prepoznajo, saj imajo prav zato stražarke na vhodu v panj. Kako se prepoznajo, so pa verjetno le ugibanja. Da bi vedeli še ljudje, vsaj čebelarji da bi zares vedeli, kako se prepoznajo naše čebele, pa raziskujemo – ali pa vprašamo kakšnega starejšega čebelarja z dolgo kilometrino.

Raziskava washingtonske univerze iz leta 2019 poroča, da čebele Apis mellifera s staranjem razvijajo različne profile vonjav, čebele stražarke vhoda v panj pa se na vračanje skavtk in pašnih čebel ali mladic na povratku v panj s prašenja, odzivajo drugače kot na mlajše čebele, ki dotlej še niso izletale iz panja.

Večina raziskovalcev čebel meni, da čebele prepoznajo vonj, ki je homogeniziran vonj vseh članov lastne družine, kot je to pri nekaterih mravljah in drugih socialnih žuželkah. Do sedaj je veljalo, da čebele dobijo 'družinski vonj' tako, da se dotikajo med seboj v gnezdu in tako prenašajo vonjalne esence. Nova študija pa nas o vsem tem vohanju in drgnenju čebel pouči malce drugače. Pričakovanje, da bodo imele mlajše čebele zelo podoben feromonski profilo kot ga imajo starejše čebele, se ni potrdilo.

Študija pa vendar nakazuje, da je prepoznavanje čebel iz različnih družin v različnih čebeljih staniščih namesto tega odvisno od prirojenega razvojnega procesa, ki je povezan s starostjo čebel in posledično doseženi starosti na delitev dela v družini.

Mlada čebela se izleže in odrašča globoko v panju, obkrožena s tisoči njenih najbližjih sorodnic. Šele po treh tednih mladica zapusti gnezdo in gre na pašo, kjer nabira cvetni prah ali medičino. Po izsledkih raziskave šele takrat postane prepoznavna tudi drugim čebelam v panju.

Raziskovalna ekipa je primerjala profile vonja čebel na dan njihovega rojstva in nato pri enem tednu, dveh tednih in treh tednih starosti. Tritedenske čebele so imele bistveno drugačne profile vonjav kot njihove mlajše družinske članice. Tri tedne stara čebela postane pašna čebela in ima zelo drugačno delo kot mlajša čebela, ki svoj čas preživlja kot negovalka in krmilka pri skrbi za ličinke čebel in gradnji satja v panju.

Raziskovalce je zanimalo, ali razlike, ki so jih opazili, temeljijo samo na starosti čebel ali pa so bile nekako povezane s pašno dejavnostjo starejših čebel. Čebele, ki zapustijo panj, da nabirajo medičino, se srečujejo z veliko vonjavami na cvetovih in drugih površinah, ki se jih dotaknejo, pa tudi s soncem in dežjem, ki bi lahko vplivali na nanose vonjav na telesih čebel in morda tudi na način oddajanja vonja.

Raziskovalci so primerjali profile vonjav čebel, ki so bile zadržane v panju in niso iskale hrane s čebelami, ki so izletavale. Izkazalo se je, da sta bili tudi ti dve skupini čebel bistveno različni. V raziskavi so potrdili, da gre dejansko za kombinacijo obojega – biti pašna čebela po starosti in dejanska pašna dejavnost pašnih čebel.

Vsaka čebela v panju ne opazi razlike v profilih vonjav. Čebele stražarke so edine, ki jim je mar identifikacija tujk. Čakajo na žrelu panja, pri čemer imajo zelo specifično držo: so zelo pozorne, njihove prednje noge so običajno dvignjene in so resnično zelo pozorne. Opazovalcu je težko vedeti, kdo so stražarke, dokler ne reagirajo na neko došlo čebelo.

Ko postavimo enodnevno, enotedensko ali dvotedensko outsiderko na naletno deščico pred panjsko žrelo, bo verjetno lahko brez težav odplesala skozi žrelo v panj, pravijo raziskovalci. Ampak po treh tednih starosti je zgodba druga – stražarke grizejo, pikajo in/ali odvlečejo outsiderke proč od vhoda v panj.

Sklepna ugotovitev raziskave: nova študija ugotavlja, da čebele s staranjem razvijajo različne profile vonjav – učeno se to pove takole: kotikularni ogljikovodikovi profili čebel delavk se razvijajo s socialno moduliranim prirojenim procesom.

Če bi vprašali naše stare čebelarje, bi jim to povedali, morda celo brezplačno: mladice gredo lahko v vsak panj, čebele se povohajo in vse vedo, itak.

Pri sodobnemu človeku pa je drugače. Nič več ne šteje čigav si, morda prav to povzroča, da je vsak med nami vedno bolj sam in prepuščen samemu sebi v veliki množici – svetovni družini.

Vir: Profili kutikularnih ogljikovodikov čebel delavk se razvijejo prek družbeno moduliranega
prirojenega procesa – Cassondra L Vernier, Joshua J Krupp, Katelyn Marcus, Abraham Hefetz,
Joel D Levine, Yehuda Ben-Shahar – Univerza Washington v Saint Louisu, Združene države;
Univerza v Torontu Mississauga, Kanada; Univerza Tel Aviv, Izrael – 5. februar 2019