Kdo sem - Čebelarka sem deset let, a še vedno čebelarka začetnica. Ne govorim rada o sebi, raje čebelarim in skoraj ni opravila pri čebelah, ki ga ne počnem rada in z velikim veseljem! Izjema je vse okrog varoj, zatiranje varoj ni preprosto opravilo, gre za zagotavljanje zdravja čebel, neumorni ples po noževem rezilu med življenjem in smrtjo je to. Zaradi varoj je težko živeti s čebelami v romantičnem veselju in sreči.

Izzivi čebelarjenja - Dandanes je tudi ljubiteljsko čebelarjenje na nenehnih preizkušnjah, leto za letom je vedno večji finančni izziv ob pokojnini pod pragom revščine. Preizkušajo nas stopnjujoče podnebne spremembe, pa tudi posamezni čebelarji ali čebelarke, ki znajo kazati s prstom vse vprek, le sebe v ogledalu ne zaznajo … Ja, vseh sort nas je, čebelark in čebelarjev, v slabih časih pa se v ljudeh v splošnem prikažejo najslabše lastnosti.

Življenje s čebelami - Moja cona udobja je opazovanje čebel pri njihovih opravilih in poslušanje njihove brenščavščine, ki jo trmasto poskušam prevajati v meni razumljivo govorico. Za ta opravila ni potrebnega posebnega orodja, tudi za odkrivanje tople vode ne gre … če je nekaj v čebeljem panju videti in slišati narobe, potlej narobe je; če je videti in slišati kot visoka pesem, potlej je vse v redu. So pa seveda tudi nianse, ko gre poraba časa lahko enormno v višave.

Seveda je količina časa omejena tudi v tretjem življenjskem obdobju (ali pa morda še bolj!), zato je treba iskati in najti ustvarjalne načine, kako usmerjati ljubezen do čebel s siceršnjimi življenjskimi zahtevami in omejitvami.

Apiterapija kot postranski benefit - Ob čebelarjenju samem odkrivam vedno nove možnosti in priložnosti. Že samo čebelarjenje je apiterapija, pa tudi stik z zemljo je dokazano zdravilen. Vse v zvezi z medovitimi rastlinami, v dobro vseh čebelarjev in vseh čebeljih družin v bližnji ali oddaljenejši okolici našega čebelnjaka, je dodatni apiterapevtski učinek. Medovite rastline dajejo medičino in cvetni prah, iz medičine pa čebele 'pridelujejo' med, ki je super hrana, super živilo za čebele in ljudi.

Živeti od čebel - Menda so čebele edine žuželke, ki svojo hrano delijo s človekom. Vsi čebelarji vemo, da tega ne delajo prostovoljno, ljudje jim pač vzamemo 'viške' medenih zalog in jih nadomestimo s sladkorjem, da bi pozimi ne vzele konec zaradi lakote. Zato čebele pikajo, prav nič jim ne paše, če jim kopljemo po njihovih bivališčih in jih na mile viže silimo, da nabirajo več in več in še več. Čebele so deloholiki predvsem zaradi ciljane selekcije na donose medu, delajo do svoje bridke smrti. Ko gre ena lastnost navzgor, gredo pač druge navzdol, vsega pač človek ne more imeti, zato so današnje čebele manj vitalne, kot so bile v preteklosti in verjamem, da na dolgi rok niso več zmožne preživetja brez čebelarja.

Vedno manj je mogoče zaslužiti s prodajo medu, morda pa malo bolj z drugimi čebelji pridelki (cvetni prah, matični mleček, vosek, propolis), še več pa je mogoče zaslužiti na cehovskih kolegih, dominirajo čebelje družine, čebelji panji, oprema za točenje in shranjevanje čebeljih pridelkov, oprema za apiterapijo ipd. Tudi storitve za čebelarje so lahko velik poslovni uspeh, recimo izdelava satnic, butične nalepke in prelepke, posebej izstopa preprodaja čebeljih pridelkov, ko čebelarju ostane bagatela od njegovega dela in finančnih vložkov v čebelarstvo, koristi pa imajo preprodajalci. Veliki denarji se v slovenskem čebelarstvu sučejo še na področju izobraževanja, čebelarjev kajpak, ter spotoma še na področju izobraževanja potrošnikov.

Skratka, svojo ljubezen do čebel je danes treba usmerjati finančno vzdržno na načine, ki vodijo v izkupičke. Upravljanje čebeljih družin v tem smislu postaja vedno manj ljubiteljsko in premalo čebelam prijazno, pridelovanje čebeljih pridelkov pa vedno bolj industrija, podobno kot to imajo v svetu. Končna posledica je postopno zmanjšanje vitalnosti čebeljih družin in nižanje apiterapevtskih učinkov. Manj vitalna čebela pač ne more producirati pričakovane najvišje kvalitete čebeljih pridelkov.

Spreobrnitev v čebelarstvo - Pred upokojitvijo sem imela veliko zamisli, kako bom preživela zadnje življenjsko obdobje, vse pa so bile na nek način povezane z naravo, s kmetijstvom. Želela sem narediti kaj dobrega za ljudi iz obrobja naše družbe, veliko izobraževanja s področja socialnega podjetništva je za menoj.

Ukvarjanje s čebelami je bilo od daleč videti na vso moč romantično, finančno varno, ker tudi finančni vložki od daleč niso bili videti preveč zastrašujoči. Čebelice bodo pač nabirale med, jaz pa jih bom gledala iz varne razdalje, v enem tednu bom postala čebelarka in imela vse čebelarsko znanje v mezincu, fascinantna zamisel, kajne?

Ja, račun brez čebeljega računa je bil, a preden sem zaznala kakšno napako v svojih pričakovanjih, sem bila že do nosu v čebelah. Včlanila sem se v čebelarsko društvo, opravila sem tečaj za čebelarje začetnike, pridobila svojo prvo čebeljo družino, udeležujem se izobraževanj iz vseh prodročij čebelarstva in apiterapije, v zadnjem obdobju pa še posebej proučujem psihologijo in vedenje svojih čebelarskih kolegov. Učim pa se tudi čebelje brenčavščine in jo poskušam prevajati v slovenščino …

Veliko knjig s področja čebelarstva sem prebrala in po vsaki prebrani sem le še bolj želela priti vsemu, kar je povezano s čebelami, do srži. Nikoli končano učenje je to in tudi to me privlači pri čebelarjenju.

Strah pred čebelami - Ne, po naravi se zlepa česa ne prestrašim, tudi čebel me ni bilo strah v začetku, ko pa sem se spopadla z anafilaktičnim šokom, sem se odločno prizemljila in čebeljih pikov ne podcenjujem. Zvesti spremljevalec v moji osebni prtljagi je Epipen.

Čebele me učijo - Res sem se v zadnjem desetletju veliko naučila od čebel, primerjam njihovo vedenje z vedenjem ljudi, posebej čebelarjev. Nabiramo, vkup vlečemo vse svoje življenje kot to delajo čebele, izropati pa znamo šibkejše od sebe prav tako kot to delajo čebele. Svet ni narejen za šibke in nemočne, borbamo skozi življenje tako rastline, kot živali in ljudje.

Naučila sem se tudi veliko o naravi in okoljskih dejavnikih, ki vplivajo na naravo in čebele. Čebele so čudovite, takorekoč čez noč se prilagodijo na vsak nov impulz iz okolja. Pripovedujejo tudi, kako zdravo je naše okolje, tesno smo povezani z zdravjem habitata tudi ljudje. Torej so čebele kot okno, skozi katerega lahko opazujemo naravo in logično bi bilo odzivanje ljudi na okoljske spremembe.

Podjetniške čebelarske priložnosti - Pred upokojitvijo sem sanjala velike sanje o podjetništvu in prostovoljstvu za ranljive skupine posameznikov v slovenski družbi potem, ko ne bom več hodila v službo zaradi preživetja.

Zaradi nenehne rasti stroškov in vlaganj v svoje čebelarstvo ni bilo težko zaznati, da so sanje o prostovoljstvu in podjetništvu z ranljivimi skupinami posameznikov med nami le sanje. Preveč za eno čebelarko. Potrebna so (pre)velika finančna vlaganja in (pre)visoka delovna intenzivnost za mojo starost in omejenost finančnih virov.

Naša krovna čebelarska organizacija je dolgo vlagala napore in sredstva v čebelarske krožke, pristopila je tudi k čebelarjenju za invalide. Ostajajo še skupine starejših revnih, revne starejše ženske, skupine brezposelnih revnih ljudi, marginaliziranih duševnih bolnikov in zapornikov, vsem tem skupinam ranljivih posameznikov pa je skupni imenovalec revščina. Dela je še dosti, vendar preveč za enega čebelarja. Veliko samoučenja pogojuje to delo, učno gradivo je treba šele 'izumiti'. Potrebno je obvladati pripravo projektov in zakorati naprej, vzeti delo v roke in ga opraviti.

Čebelarska skupnost - Čebelarji smo v resnici najprej ljudje, z vsemi dobrimi slabimi potezami karakterja kot kdorkoli med nami. Nekateri čebelarsko skupnost potrebujejo, drugi manj. Možnost izmenjave izkušenj in sodobnejših čebelarskih znanj lahko daje čebelarska skupnost, ob učinkoviti organizaciji.

Meni je še posebej pomembna izmenjava znanj in izkušenj kolegov na področju zdravstvenega varstva čebel. V bistvu imam rada čebelarje in čebelarsko skupnost, ker sem po duši idealist in verjamem, da imajo tudi drugi čebelarji radi te drobcene – a zelo pomembne – žuželke, in da se trudijo dobro skrbeti zanje in za svet in za vsa živa bitja.

Poslovne priložnosti - Veliko jih je, a na mladih svet stoji, pravijo izkušeni med nami. Zakorakala sem v tretje življenjsko obdobje, ki prinaša tudi nekaj zdravstvenih težav. Soočam se s potrebo po zmanjšanju čebelarstva, bo pač treba postopoma čebelji fond temeljito prilagajati svojim zdravstvenim zmožnostim.

Prodaja čebeljih družin je področje poslovnih priložnosti za starejše čebelarje. Spopadam se z etičnim pomislekom, komu sploh prodajati čebele. Nekdo, ki ni dobro upravljal svojega čebeljega fonda in je zato izgubil večje število čebeljih družin, ta čebelar bo verjetno tudi v prihodnosti postopal enako slabo do svojih čebel.

Filozofija in cilj čebelarjenja - Veliko poslušam in opazujem ter počakam, da se stvari 'prespijo čez noč' kot so učili včasih. V resnici se 'rompompomi' sčasoma nekako precedijo in prečistijo ter ostanejo na površju le pomembne reči. Enako velja pri novostih čebelarske tehnologije in opreme, kot velja tudi v odnosih med čebelarji, saj se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Moja izbira je ljubiteljsko čebelarstvo, čebelam prijazno, to je moja filozofija. Cilj čebelarjenja pa je dokaj preprost – preživljati še naprej čudovite trenutke pri čebelah, delo s čebelami me sprošča in zdravi.

Čebelarski zaslužek - Vztrajam pri prepričanju, da pogoltno in pretirano odvzemanje medu čebelje družine slabi, saj je sladkor le zasilni nadomestek njihove prave hrane. Pospeševanje čebelarstva se na dolgi rok ne bo dobro končalo, preveč je že čebelarjev, ki vedno bolj izčrpavajo in slabijo čebele z odvzemanjem matičnega mlečka, cvetnega prahu, propolisa, voska, čebeljega strupa – pretiravanje s pašnim nagonom pri selekciji se lahko konča slabo v smislu preživetja čebel in človeka. Zdravje planeta je pač pomembno. Zdravje čebel tudi.

Zaključna misel - Čebelarjenje in čebele ljubim, ob čebelah najdem obilje tega sveta. Čebelarstvo združuje čudovite ljudi širom sveta in ustvarja neprecenljiva prijateljstva. Slovenija je čudovita dežela za čebele in čebelarje.