Spremembe so kajpak na vso moč očitna stalnica tudi v čebelarstvu. Spreminjajo se družbene in gospodarske razmere, doživljamo podnebne spremembe in tudi odnos do čebelarstva se spreminja zaradi notranjih in zunanjih dejavnikov. Tradicionalno čebelarstvo v Sloveniji ni bilo osnovna komercialna dejavnost za preživetje družine.

Sodobna vlaganja v čebelarstvo spreminjajo ljubiteljsko dodatno čebelarsko dejavnost v biznis. Podnebne spremembe silijo tako imenovane profesionalne čebelarje v opuščanje čebelarskega podjetništva ali v drugo skrajnost, izčrpavanje čebeljih družin za pridobivanje drugih čebeljih pridelkov – čebelji strup, cvetni prah, matični mleček, vosek. Pridelovanje medu v spremenjenih razmerah je oteženo.

Še ne dolgo nazaj, desetletje ali dve, so čebelarji točili med v domala nečloveških razmerah. Za sortni med je bilo vedno treba prevažati na paše in običajno se je na licu mesta tudi točilo. Čebelarji so čebelarili od daleč, ob sobotah in nedeljah, v ponedeljek zjutraj so bili že v službi. Točenje je bilo družinski posel, čebelarjeva žena je vse pripravila pred točenjem in vse pospravila po točenju. In vmes vrtela točilo …

Za točenje ob obilni paši je čebelar izbral vroč konec tedna. Mnogi starejši čebelarji poročajo o hudem tempu pri točenju, vročini, pikanju čebel in nočnemu 'šihtu'.

V sedanjih razmerah deževno, vlažno ozračje bistveno poslabša kvaliteto medu. Vlage v medu je namreč več že v panju, higroskopičnost medu pa vlago vleče v medene sate in iztočen med še iz zraka. Tveganje za 'vretje' iztočenega medu je visoko.

Značilnost medu je velika sposobnost vsrkanja (absorbiranja) vlage oziroma vode iz zraka in se tako razredči. Higroskopičnost je odvisna od relativne vlage v zraku. Ogljikovi hidrati so kot glavna sestavina medu odgovorni za fizikalno-kemijske lastnosti: viskoznost, kristalizacijo in higroskopnost.

Točenje medu je lahko preprosto za izkušene čebelarje. Ko točimo med, upoštevajmo vremenske razmere. Vnaprej razmišljajmo o vnosu vlage. Visoka vsebnost vode v medu zagotovo povzroči neljube zaplete, zato upoštevajmo vse … še posebej vse, kar je že itak na visokem deležu tveganja skupnega odstotka vsebnosti vode. Varne številke so ne kaj dosti več kot 17 ali 18 odstotkov vode v skupnem deležu. Nekateri panji bodo vsebovali več vode v iztočenem medu, nekateri manj. Pomemben je delež vode v skupni količini iztočenega medu, to številko imejmo v mislih, ko bomo upravljali s polnjenjem medu v kozarce.

Vreme samo po sebi vpliva na splošno vsebnost vode v medu. Opravimo vsa potrebna drobna dela, da medeni sati ostanejo suhi potem, ko jih odvzamemo iz panja. Čebele so regulatorji vlage v panju in lahko dosežejo neverjetne podvige dehidracije. Ko vzamemo medene sate iz panja, je vse na čebelarju! Čebelar je tisti, ki je odgovoren za vsebnost vlage v medu.

Izkušeni čebelarji ne točijo medu v deževnih pogojih iz očitnih razlogov. Na že preveč 'moker' med iz panja deževni dnevi lahko dodajo še več vlage, kot bi si želeli. Še posebej tistemu medu, ki je v satju sicer zrel, a še vedno delno pokrit. Voda se bo absorbirala tudi skozi voščene pokrovčke, zato naj bo suh.

Sončni, vetrovni dnevi so najboljši za varno točenje medu. In vedno je najbolje, da med iztočimo iz odvzetega satja čim prej. Vsi tipični oportunisti lahko v zelo kratkem času povzročijo pustošenja na zloženih medenih satih. Najhujši so voščeni molji.

Vsi našteti napotki izkušenih starejših čebelarjev so pomembni za ta čas, ko so naša vegetativna območja z visoko vlažnostjo. Skratka: spremljajmo medišča v bolj mokrih razmerah, čim prej iztočimo, testiramo z zanesljivim refraktometrom in napolnimo v kozarce. Ob vsem delu, ki smo ga vložili v pridelavo medu čebele in čebelarji, so napotki povsem upravičeni in vredni premisleka.

Točenje medu pač ni le prijetno vrtenje točila. V bistvu je le zaključna faza celoletnega delovno intenzivnega upravljanja čebeljega fonda, ob doslednem upoštevanju dobre čebelarske prakse in čebelarskih HACCP smernic. In tako postane med hrana živalskega izvora.