Narava čebele

Čebele so po naravi divje, a družabne živali, v luknjah, žlamborih (razpokah, udrtinah) v gozdih in drugih podobnih temnih prostorih jih živi po več tisoč skupaj. Le zaradi koristi, ki jo človeku prinašajo z medom in voskom, jih je udomačil.

Troje vrst čebel

V takem kupu ali taki čebelji zadrugi je troje vrste čebel, ki so po številu, velikosti, zunanji podobi in lastnostih zelo različne.

Najbolj znane med njimi so navadne čebele, ki jih je največ. Te so med drugimi najmanjše in imajo pepelnato sivo dlako, če jo izgube, so videti črnikaste. Njih gibanje je zelo urno. Narava jih je oborožila s koničastim zadkom z želom zoper njihove sovražnike. Prvi zadkov obroček proti oprsju je rdeče rumen, drugi so sivi.

One same opravljajo vse delo: nosijo med, obnožino (cvetni prah) in vodo, delajo vosek, pitajo zalego, snažijo (čistijo) svoj stan, se branijo proti sovražnikom itd. V enem panju jih je po veliko tisoč, v tem več, v drugem manj.

Trotje

Drugi izmed njih troje vrst čebel se imenujejo trotje, teh ni veliko po številu, so pa večji in debelejši. Oči imajo večje, život ni tako koničast in je na koncu kosmat, pa tudi bolj črn, ker so enako barvni obročki temnejši in ožji, tako da se zadnji na zadku komaj vidi. Trotje nimajo žela. Krila so tako dolga kot život. Izletavajo le popoldne, kadar je bolj toplo, od ene do štirih, z dokaj močnejšim brnenjem. Dopoldne pridejo redkokdaj na spregled, le kadar jih čebele preganjajo, da morajo drugje miru iskati, to je ob času, ko primanjkuje hrane ali pa ko niso več potrebni. Potem ko je novi zarod goden, ubeže preganjani iz panja, naposled jih čebele celo pomore. Tedaj ne žive celo leto. Spomladi, ko je paša že nekaj časa trajala, se šele izvale in proti koncu poletja, ko paša poneha, spet preminejo, kajti ker nič ne delajo, ne nosijo medu, niti ne stavijo satovja, tudi ne smejo čez zimo na škodo drugih čebel živeti. Nekateri menijo, da nosijo trotje vodo, ter jih imenujejo tudi vodonosci, a se motijo, ker so morebiti videli pri vodi kake druge njim podobne žuželke. Sicer je število trotov neprimerno manjše kot število čebel, vendar je v raznih panjih in raznih letinah kaj različno.

Je pa tudi neka manjša vrsta trotov, ki so prvim po postavi podobni, pa so manjši kot ti in večji kot čebele. To so spački in so slabo znamenje za panj.

Matica

Tretja vrsta čebel je njihova glavarica, tako imenovana matica, ki se od prejšnjih dveh prav očitno loči: je precej krajša; kadar je polna jajčec, je zadek še daljši in bolj napet; nekoliko močnejše in debelejše noge so rdeče ali rjavo rumene, kakor tudi spodnja stran života, ki je zgoraj črn ali kostanjevo rjav. V hoji je bolj počasna in postavlja pri tem noge bolj vsaksebi. Ima tudi želo, ki pa ga uporablja le v boju z drugimi maticami, a nikdar ne proti človeku ali drugim živalim. V čebelji zadrugi je le ena matica, ne več. Če jih pride več skupaj, se morajo druge umakniti ali pa življenje dati. Pri tem pa se lahko zgodi, da je tudi zmagovalka smrtno ranjena. S svojo navzočnostjo oživlja in bodri vse svoje ljudstvo. Zato tudi nikdar ne izleti iz panja, razen na praho in ob rojenju, a še takrat ne sama, temveč z velikim spremstvom.

Matici kot največji in kot vladarici pristaja tudi največja, posebna celica. Ker pa more v panju le ena in ne več matic vladati, tedaj so njih valilnice prav redke. Celica, v kateri se vali matica, je precej večja, podolgasta, kakor je matica sama, precej podobna želodu, visi navzdol ter je pridelana na rob čebeljega, ne trotjega satovja; torej se popolnoma razlikuje in je ločena od drugih. Navadno jih imenujemo matične zibelke ali matičniki.

Vir: Popolni nauk za vse čebelarje, Anton Janša, (izvirnik v nemškem jeziku1775) – prva izdaja v slovenskem jeziku 1792 Antona Janshaja zessarskiga zhębęllarja. Popolnoma podvuzhenje sa vsse zhebellarje 1792 (četrta izdaja v slovenskem jeziku 2004)