Prazgodovina

Iz zgodovinskih zapisov še ni zaznati, da bi v pradavnini pračlovek že prevažal pračebele na boljše paše. Preprosta risba, odkrita na steni Pajkove jame pri Bicorpu v vzhodno španski pokrajini Valenciji, pa vendar pristno izpričuje, da je pradavni človek poznal pračebele. Ne le poznal, izvajal je že prastaro obliko čebelarjenja, lov na čebele in med, o čemer pričuje stenska risba.

Jamska risba prikazuje dve osebi, ki sta splezali, verjetno po rastlini vzpenjalki, do precejšnje odprtine visoko v skalni pečini, ti osebi ropata čebelam med, pri tem pa si kot današnji izkušeni čebelarji pomagata z dimom. Prizor na risbi je narisal in naslikal paleolitski človek v magdalenski dobi, nekako pred 20 do 30 tisoč leti.

Pred našim štetjem

Leta 621 pr. n. št. je strogi atenski postavodajalec Drakon v svojo zakonodajo uvrstil nekaj določb o čebelarstvu. Grki so takrat očitno že poznali prevažanje čebel na boljše paše, najbrž so to povzeli po Egipčanih. Grki so vozili čebele na pašo iz Ahaje v Atiko in na Egejske otoke. Solonove postave (leta 594 pr. n. št.) namreč določajo, naj se prepeljane čebele postavijo vsaj 300 korakov od najbližjega domačega čebelnjaka.

V 1. stoletju našega štetja

V razpravi Naturalis historia (11. knjiga), ki so jo že zgodaj natisnili v Benetkah (Inkunabula iz 1469), se je rimski naravoslovec C(aius) Plinius Secundus (23 – 79) razpisal o čebelah in čebelarjenju, podaja pa verjetno večinoma znanje svojih predhodnikov, predvsem Aristotela.
Presenetljivo je, da so poznali stari Rimljani pri čebelah že dejstva, o katerih sodimo, da so jih odkrili šele nedavno. Zanimivo pa je, da niso poznali nekaterih dejstev, ki so nam danes samoumevna. Plinij je poročal, da so njegovi rojaki na Siciliji ter ob reki Pad čebele že prevažali s splavi na različne paše.

V 9. stoletju, zgodnji srednji vek, okrog leta 800

Slovanska plemena so v 6. stoletju iz prvotne zakarpatske domovine prenesla v zasedene kraje med Labo in Uralom čebelarjenje v panjih živih dreves, tako imenovano gozdno čebelarstvo. Srednjeveški čebelar ni pasel čebel le v gozdu, nekaj panjev (klad) je preselil v bližino svojega bivališča. Število klad v naseljih je v stoletjih vedno bolj naraščalo, panjev v gozdu pa padalo.

V 18. stoletju

Prvi so prevažali čebele na pašo gorenjski in koroški čebelarji, in sicer na reso. Iz leta 1768 najdemo najstarejši zapis o prevažanju čebel pri Petru Pavlu Glavarju.

Peter Pavel Glavar, duhovnik in čebelar, na podlagi svojih izkušenj poroča za Gorenjce, da jim je poznavanje klime in pašnih pogojev »menda že od rojstva vcepljeno in ga je še posploševala želja po dobičku, katera vzdržuje pri njih nihalo neumorne pridnosti v stalnem zagonu«. Posamezne paše so bile omejene na različna območja, zato je bilo na Gorenjskem zelo razvito prevažanje čebel na paše. Po Glavarju so Gorenjci včasih že takoj, ko je skopnel sneg, naložili panje na vozove, jih odpeljali na Koroško in jih tam pustili do ajdove paše (avgusta).

Zaradi vse pogostejših prevažanj čebel zlasti na ajdova polja, je začelo prihajati do resnejših sporov med domačimi čebelarji in čebelarji prevozniki. Sicer pa je pašno čebelarstvo (prevažanje čebel na Pokljuko) po navedbah gorenjskih čebelarjev prvič omenjeno že leta 1691 v urbarju gospostva Bled.

Rudniški zdravnik v Idriji, J. A. Scopoli, Retoroman, je napisal prvo obširnejšo obravnavo o čebelah in slovenskem čebelarstvu (Dissertatio de apibus). Zapisal je, da Kranjci čebele prevažajo na boljšo pašo. To delajo ponoči, če pa traja prevažanje več dni, prevoz ob zori ustavijo in panje odprejo ter nadaljujejo pot šele zvečer. Gorenjski čebelarji redno prevažajo na ajdo.

Kranjski način čebelarjenja je bil za tisti čas vrhunec tehnologije in znanja. Uporabljali so značilne lesene panje, »kranjiče«, ki so jih lahko nalagali na posebne vozove in jih prevažali na cvetoče paše. Ta praksa, prava logistična operacija, ki jo je Anton Janša, slikar in čebelar, kasneje natančno upodobil na enem od svojih slavnih bakrorezov, je omogočala več donosov in je bila na Dunaju, kjer je bil Janša učitelj čebelarstva za dunajsko gospodo, praktično neznana.

Čebelaril je v panju, ki so ga na Kranjskem poznali že dolgo, za Dunajčane, ki so čebelarili predvsem v koših, pa je bila novost tudi prevažanje čebel na pašo. Zato ga je priporočal v svoji knjigi Popolni nauk, v praksi pa je uvedel prevažanje panjev na Moravska polja južno od Dunaja.

Glavarjev sodobnik Anton Janša je bil pionir v čebelarski teoriji in praksi. Njegova metoda prevažanja čebel na pašo je bila tako uspešna, da jo je njegov učenec Kratzer poimenoval kar »novi avstrijski način gojenja čebel«. Janša je tudi izumljal in izpopolnjeval čebelarske pripomočke, med njimi vršo za prestrezanje rojev, in bil eden prvih, ki je uvedel načelo nakladnega čebelarjenja, kjer je mogoče panj razširjati z dodatnimi nakladami.

V 19. stoletju

1873. leta ustanovljeno čebelarsko društvo za Kranjsko je izbralo za enotni društveni panj, navadni kranjski kmečki panj, opremljen s satniki. Bil je najcenejši in primeren za prevažanje.

Oče naprednega čebelarstva v Vojvodini in Sremu, Jovan Živanović, je desetletja poučeval čebelarstvo in vzgojil veliko število navdušenih naprednih čebelarjev. Zavzemal se je še posebej za prevažanje čebel na različne paše in še danes srbski čebelarji pogosto ponavljajo njegovo krilatico: „Na osovini rodi med.“

Leto 1899

Čebelarski sejmi so bili naša folklorna posebnost. V krajih brez dobre jesenske paše so presežke čebeljih družin in vsakoletno prirejo čebeljih družin pripeljali na živinske in kramarske sejme, posebej znana sta bila sejma na Igu in v Kranju. Podjetni prekupčevalci so čebele prepeljali na ajdo in jih nato oddali medarjem z večjim ali manjšim dobičkom.

Z razmahom čebelarske izvozne trgovine in razvojem železnic so sejmi izgubljali svoj pomen. Tudi nepoštenost čebelarjev – sejmarjev, ki so se skušali znebiti predvsem slabičev, je pripomogla, da so prišli sejmi na slab glas in so nazadovali.

Čebelarski sejmi v Kranju so bili na boljšem glasu. Kupec je moral prevzeti ves tovor na vozu, ki mu ga je čebelar nato prepeljal na dom ali na ajdovo pašo.

V 20. stoletju

Leto 1933. Izredno znižanje železniški tarif za prevoz čebel na pašo je z določitvijo enotne povprečne teže 20 kg za panj zelo ugodno vplivalo na prevaževalce ter močno pomnožilo njihove vrste.

Naša sedanjost

Prevažanje čebel na pašo je na Slovenskem uveljavljeno najmanj 300 let, že od 18. stoletja naprej. Prvi zapis o selitvi čebel na pašo je iz leta 1691, ko so iz Spodnjih in Zgornjih Gorij prenesli čebelje panje na pašo v pokljuške gozdove. Leta 1770 je avstrijska cesarica Marija Terezija leta 1770 imenovala Antona Janšo za prvega učitelja čebelarstva na čebelarski šoli na Dunaju, kjer je bilo prevozno čebelarstvo prvič predstavljeno dunajskim slušateljem njegove šole, od tam pa se je razširilo po vsej monarhiji.

V Sloveniji zaradi različnih geografskih regij in mikroklimatske raznolikosti ni krajev, kjer bi bilo vso čebelarsko sezono dovolj paše. Prevažanje čebel na pašo čebelarjem omogoča izkoriščanje medovitih rastlin na različnih pašah ob različnih časih. Pri tem je treba poznati tehnologijo čebelarjenja in prevažanja, lastnosti medovitih rastlin, pozorno spremljati vremenske razmere in poznati ustrezno zakonodajo.

Bogato čebelarsko znanje napovedovanja medenja in načinov prevažanja čebel na pašo izkušeni čebelarji posredujejo vedno novim rodovom čebelarjev, da ga dalje dopolnjujejo z uvajanjem novih spoznanj in tehnoloških rešitev. Čebeljim družinam prevoz povzroča stres, zato je treba biti pri tem opravilu še posebej pozoren na njihovo stanje. Čebelje družine morajo biti zdrave, vitalne in močne.

Prevozno čebelarstvo je dejavnost, ki združuje znanja o živalskem in rastlinskem svetu, znanja o prostoru in transportu, dejavnost, ki izhaja iz tradicije in vključuje inovativne pristope kot je npr. spremljanje in napovedovanje medenja rastlin, urbano čebelarstvo in izboljšave panjev. S spoštljivim odnosom do čebel in narave čebelarji dokazujejo, da je sodelovanje z naravo, ki prinese dobro za vse, še kako mogoče.

Vir: L. Debevec, S čebelami in čebelarji skozi stoletja, 1967