"Že mogoče, da ima Robert Golob IQ navadnega goloba, ampak za potrebe njegovega političnega preživetja na čelu vlade je to žalibog ta hip še vedno povsem dovolj."

Piše: Aljuš Pertinač*

Ste se kdaj vprašali, zakaj in kako je Robert Golob padel Tini Gaber v oči? Zaradi svoje inteligence, znanstvene razgledanosti in naprednosti, pravi Gabrova. Hecno, človek, ki vsaj zadnja tri leta podrobno spremlja dejanja in nehanja Goloba na mestu predsednika vlade in/ali na čelu instant stranke novih obrazov za ene volitve, ki sliši na bizarno ime Gibanje Svoboda, ne bi pripisal Golobu nič od tega. Kar seveda lahko pomeni zgolj dvoje. Bodisi Gabrova Goloba v resnici sploh ne pozna. Kar je, roko na srce, zelo malo verjetno. Ali pa prva konkubina v državi, ko opisuje, zakaj se je zatrapala v to houdre, ki nam vlada, ne govori resnice. Po domače laže. Če pogledamo njen okus za moške pred Golobom, lahko praktično nedvoumno ugotovimo, da ji tudi njeni številni prejšnji ljubimci zagotovo niso padli v oči zaradi svoje inteligence, znanstvene razgledanosti in naprednosti.

Zakaj je torej Despojna pri izbiri Despota očitno naredila izjemo od dosedanje prakse izbiranja moških spremljevalcev? Po našem mnenju ravno zaradi tega, ker je Golob postal predsednik vlade. Do sedaj, do Goloba je namreč Gabrova veljala za spremljevalko ali bolje rečeno statusni simbol bolj ali manj razvpitih moških bolj ali manj kriminalnega pedigreja. Nikoli in nikdar prej pa v javnosti ni nastal vtis, kaj šele da bi za to imeli plastične oziroma nedvoumne dokaze, da ima Gabrova pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev v poslu svojih loverjev. Pri Golobu je nedvomno drugače. Gabrova ima nanj nesporen in nedvoumen vpliv, ki se kaže v njegovem vodenju vlade, sprejemanju tudi strateških odločitev, vedenju in vsakodnevnih objavah. Zakaj bi Golob, če je res inteligenten, znanstveno razgledan in napreden, profesionalni povzpetnici, da ne rečemo nastavljačici, ki je diplomirala iz odnosa ljudi iz slovenske estrade do prepovedanih vlog in je najbolj znana po tem, s kom spi, omogočil vse to? Je mar res tako samovšečen, vase zagledan in nesamozavesten obenem, da mu zveza z Gabrovo pomeni več kot vse ostalo na svetu, vsekakor tudi več kot dobrobit države, katere vlado vodi? Kaže že tako.

Obsedenost Goloba s samim sabo in Gabrovo je nedvomno eden izmed poglavitnih razlogov, da so centri moči tranzicijske levice in omrežja pri(h)vatizacijskih dobičkarjev vedno bolj nezadovoljni z Golobom. Drugi razlog je strah, da utegnejo kozli, ki jih RoberTina, odkar je na oblasti, serijsko strelja levo in desno, na oblast ponovno pripeljati Janeza Janšo. To nezadovoljstvo je v javnosti mogoče zaslediti oziroma je postalo oprijemljivo že vse od takrat, ko je tiskovni predstavnik centrov moči tranzicijske levice in nekdanji predsednik republike Milan Kučan v nekem priložnostnem intervjuju dahnil, da se z državo neučinkovito upravlja. Na tem mestu je treba vstaviti opombo, da lahko obstaja upravičen dvom, ali Kučan z neučinkovitim upravljanjem res misli državo ali pa zgolj ugotavlja, da sam in ljudje iz njegovega najožjega kroga od RoberTinine vladavine nimajo dovolj. Za potrebe tega teksta bomo razumeli, da Kučana tokrat res skrbi usoda Slovenije.

Še bolj otipljivo pa je zgoraj omenjeno nezadovoljstvo stricev iz ozadja z Golobovo vladavino v zadnjih dneh, ko so na Goloba praktično hkrati oziroma uni sono izvedli skrbno načrtovan trojni udar. Tako rekoč isti hip, ko je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak v sedemminutnem ekspozeju Golobu bral levite tako, kot mu jih, z izjemo kurtizane Tine, javno ni bral praktično še nihče, je udarila tudi novica, da je Komisija za preprečevanje korupcije začela postopek zoper Goloba v aferi Karigador in se je pojavil piarovski intervju morebitnega Golobovega naslednika Vladimirja Prebiliča na Žurnalu24. Ali gre za napoved konca Goloba ali zgolj za "dobronamerno" opozorilo Golobu, naj ga vendar že enkrat neha tako srati, je še preuranjeno reči oziroma bo pokazal čas. Vsekakor pa vsak od teh sestavnih delov trojnega udara stricev na goloba zahteva, da ga podrobneje preučimo.

Brodnjak, ki je torej Despota Goloba besedno javno oklufutal, kot ga ni praktično še nihče, je torej predsednik uprave NLB, d. d., matične banke skupine NLB Skupine, vodilne bančne in finančne skupine s sedežem in strateškim interesom izključno v Jugovzhodni Evropi. Gre za javno delniško družbo, v kateri ima Republika Slovenija, kot izhaja iz tabele glavnih delničarjev, ki datira na dan 31. marca 2025, četrtinski, torej 25-odstotni lastniški delež. Ko torej Brodnjak udriha čez Goloba, dobesedno udriha čez svojega četrtinskega lastnika. Koliko je to v skladu s korporativno poslovno logiko in dobrimi poslovnimi običaji, je ločeno vprašanje. Dejstvo pa ostaja, da premierja javno močno kritizirajo že tudi predsedniki uprav v pomembnem solastništvu države. Zato je skrajno nenavadno, če že ne docela skregano z logiko političnega delovanja vsake vsaj napol resne evropske države, da se razen tipično robertinovskega odziva naročenih šmir člankov v provladnih oziroma paragolobjih medijih Brodnjaku ni zgodilo praktično nič. Največji lastnik NLB je po delniški knjigi Bank of New York za račun imetnikov GDR, med katerimi sta največja Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) in finančni sklad Brandes Investment Partners, L.P. Ne verjamemo, da bi tako izkušen menedžer, kot je Brodnjak, tako rohnel nad golobjo vladno politiko, če prej za to ne bi pridobil vsaj tacite soglasja tujega kapitala. Takisto ne verjamemo, da je možno, da lahko predsednik uprave banke, ki je v 25-odstotni lasti države, ostane na položaju, potem ko javno in precej ostro kritizira premierja taiste države, če nima za to vsaj tihe podpore centrov moči tranzicijske levice in posameznikov ali struktur v vladajočih krogih, ki ne slišijo na ime Robi ali Tina. S to potezo se je torej Brodnjak tako rekoč izstrelil v najožji krog tistih, ki lahko resno računajo, v primeru, da omrežje čez RoberTino res naredi dokončen in odločen križ, na status naslednjega odrešenika, beri instant političnega obraza za vodenje antijanša vlade.

Drugi izmed skoraj hkratnega trojnega udara zoper RoberTino na oblasti se je zgodil v obliki objave KPK, da je uradno začela postopek zoper Goloba v aferi Karigador. Če ne zaradi drugega, nenavadno že zato, ker je predsednik KPK štirinajst dni nazaj zagotavljal, da lahko odločitev o začetku postopka zoper Goloba v omenjeni aferi zahteva tudi pol leta časa. Omenjena komisija je v preteklosti že igrala osrednjo vlogo pri detronizaciji takrat aktualnega predsednika vlade. Šlo je za drugo vlado Janeza Janše, ko se je s tem namenom, kako se znebiti Janše in tedaj tudi Zorana Jankovića iz slovenske politike, zbrala široka in heterogena politična koalicija, v kateri sta glavni vlogi poleg takratnega predsednika KPK in kasnejšega ministra za pravosodje v Cerarjevi vladi Gorana Klemenčiča igrala denimo tudi takratni predsednik državnega zbora Gregor Virant in takratni veleposlanik ZDA v Sloveniji Joseph Mussomeli. In ravno ta okoliščina je tu najpomembnejša. Da je namreč v tem primeru šlo za močno in dovolj izraženo politično voljo, skoraj soglasje, da se Janšo na vsak način čim prej spravi z oblasti, kar je ustrezalo tako domačim kot tujim centrom moči. Ali tovrstna politična volja, če že ne politično soglasje obstaja tudi tokrat, bo znano najkasneje takrat, ko bo KPK v omenjenem postopku sprejela takšno ali drugačno odločitev. Če ta odločitev ne bo znana do naslednjih volitev, potem je jasno, da politične volje za znebitev Goloba s čela vlade ni.

Tretji udar v hkratnem trojnem udaru zoper predsednika vlade pa se je zgodil v podobi intervjuja njegovega najverjetnejšega izzivalca za titulo antijanša kandidata, ki je bil povedno objavljen v spletni ediciji avstrijske založniške hiše Styria. Zakaj je dotični intervju Prebiliča pomemben tako z vidika udara na Goloba kot z vidika razumevanja, kako v Sloveniji poteka ustoličenje kandidatov za antijanša instant stranko novih obrazov, ki naj vodi prihodnjo slovensko vlado? Prvič zato, ker je Prebilič temeljito pokritiziral tako rekoč vse paradne konje kaosa, ki se mu uradno reče vlada Roberta Goloba. Drugič pa zato, ker je nedvoumno povedal tisto, kar smo s konfliktom interesov neobremenjeni politični analitiki zatrjevali že toliko časa, da o tem čivkajo tudi vrabci na veji. Javna skrivnost namreč je, da licenco za nastop na volitvah kot branik pred Janšo podeljuje krog centrov moči tranzicijske levice, ki je zbran okrog Kučana. Nekoč se je temu reklo Forum 21, ves čas pa se to kliče strici iz ozadja. No, in Prebilič v intervjuju pove, da tovrstne licence (še) nima, da pa je optimističen, da jo bo pa koncu vendarle dobil. Se tem je de facto formaliziral tisto, kar je bilo še do včeraj stvar osebne presoje oziroma predmet takšnih ali drugačnih mnenj. Od sedaj naprej je popolnoma jasno, da brez tovrstne licence noben lider strank tranzicijske levice, tradicionalnih ali instantnih, ne more računati na respektabilen volilni rezultat, kaj šele vodenje vlade. Da Prebilič tovrstne licence (še) nima, vemo v prvi vrsti zato, ker je to novico v intervjuju objavil sam. Če bi bilo obratno, bi nam to povedal tiskovni predstavnik tranzicijske levice sam.

Če sklenemo, cinca torej Prebilič, cincajo strici iz ozadja. V dilemi, kaj je bolje, Golob v roki ali Prebilič na strehi, se nikakor ne morejo odločilno nagniti na eno ali drugo stran. Kar pomeni, da se po eni strani bojijo nadomestiti Goloba oziroma tega ta hip še niso sposobni, po drugi strani pa še zdaleč ne zaupajo niti Prebiliču. To Prebiliča nedvomno dela upravičeno nervoznega. Od tu tudi njegovi bizarni pozivi v intervjuju, naj se Kučan vendarle že odloči, kako in kaj pred poletjem, ko gre Prebilič s soprogo na dopust. Vse to je seveda voda na mlin Robertu Golobu. Kar slednjega ločuje od prejšnjih instant odrešenikov zoper Janšo tipa Cerar ali Šarec, je, da mu, čeprav dostikrat izpade kot en navaden pezde, takrat, ko gre za njegove osnovne privilegije oziroma obstoj na oblasti, poguma nikoli ne zmanjka. Od Goloba torej odstopa oziroma celo prostovoljnega umika iz slovenske politike nikakor ne gre pričakovati. Golob ima denar, lasten in tistega od energetskega lobija, ki pod Golobom prosperira tako, kot ni še nikoli, ki več kot zadostuje, da si tako ali drugače (po)plača obstanek na oblasti. Prebilič na drugi strani Golobu nikakor ne more parirati finančno. Človek pa hkrati tudi dobi občutek, da Prebilič Janeza Janše niti približno ne sovraži tako zelo, kot ga denimo Golob.

V slovenski politiki se zelo zelo redko zgodi, da je Janša v nekem političnem dogajanju zgolj pasivni gledalec. V postopku izbire njegovega naslednjega primarnega protikandidata je temu nedvomno tako. Janša ve, da kdorkoli bo na koncu izbran kot njegova glavna ovira na poti do sestavljanja njegove četrte vlade, bo imel uni sono podporo centrov moči tranzicijske levice in dominantnih medijev, ki bo Janši če že ne onemogočila relativne zmage na volitvah, kar se ta hip zdi malo verjetno, pa vsaj scela preprečila sestavo vlade. Zaenkrat kaže, da so pri tem pregovorno zelo uspešni, ker praktično vse politične stranke, ki lahko bolj ali manj realno računajo na vstop v parlament po naslednjih volitvah, v en glas zatrjujejo, da v vlado, ki bi jo vodil Janša, nikakor ne grejo. Delna izjema je zgolj Anže Logar, ki bi z Janšo šel nazadnje. To Janšo dobesedno sili, da gre v agresivno nabiranje čim večjega števila glasov na desnici, tudi na račun parazitiranja na siceršnjem volilnem telesu NSi, Logarjevih Demokratov in celo SLS. Največ, na kar lahko Janša računa na volitvah, je namreč relativna zmaga, ki bi mu prinesla več politične moči in udobnejše nadaljnje preživetje v opoziciji vse do takrat, ko bi se morebitna nova Golobova vlada ali prva Prebiličeva, sestavljena na tako trhlih temeljih in iz praktično samih političnih poražencev, sesula kot hišica iz kart, tako kot se je tista Šarčeva. Bilo to komu všeč ali ne, koalicijska sposobnost SDS, dokler jo vodi Janša, je pač daleč najmanjša od vseh bolj ali manj resnih političnih strank. Po drugi strani pa, kar je svojevrsten paradoks, bajanja nekaterih na politični desnici, ki so že skoraj v celoti podlegli antijanša virusu, da desnica z Janezom Janšo na čelu ne bo vladala nikoli (več), pri čemer je v zadnjih 30 letih vladala zgolj z njim, spadajo v domeno znanstvene fantastike.

Za konec tokratnih razglabljanj se nekoliko pozabavajmo še z vprašanjem, zakaj je politični atentat na Goloba tako zahtevna, če že ne domala nemogoča naloga? Naš Robi je preprosto eden in edini. Tako egocentričnega premierja, ki ga zanimata zgolj lasten ego in njegova bejba, pač še nikoli nismo imeli. Zato proti njemu ne primer tako rekoč noben mehanizem iz arzenala klasičnih političnih prijemov, da se znebiš neželenega političnega tekmeca. Kar, ne boste verjeli, vključuje tudi sodbo sodišča. Če se lahko Janša še vedno upravičeno boji, da je lahko v zadevi Trenta obsojen, in če bi morebitna obsodba Zorana Jankovića za katero od njegovih številnih županskih in drugih malverzacij nedvoumno pomenila njegov politični konec, so pri Golobu tovrstne bojazni popolnoma odveč. On namreč sploh ne verjame, da je lahko obsojen, če že, pa nikakor ne verjame, da morebitna sodba zoper njega karkoli pomeni. To pa že kaže, da se ga je mogoče znebiti zgolj na kak južnoameriški način, kar pa je za slovensko politiko tako rekoč nemogoča misija, če že ne prava pravcata Indija Koromandija.

Če sklenemo, že mogoče, da ima Robert Golob IQ navadnega goloba, ampak za potrebe njegovega političnega preživetja na čelu vlade je to žalibog ta hip še vedno povsem dovolj. Kaj bi šele bilo, če bi bil "ta mešanica pezdeta in zmeneta" res inteligenten, znanstveno razgledan in napreden? Koliko časa bi diktaturo Festivala Svobode šele morali trpeti takrat? Človek si na to skoraj ne upa niti pomisliti.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.