Ampak Slovenci nismo takšni, berimo torej Krst pri Savici.

Piše: Boštjan M. Turk*

V Sloveniji pod Robertom Golobom opažamo nevaren razkroj institucij, ki bi morale varovati javni red, pravičnost in demokratično ravnotežje. Policija, sodstvo, varuh človekovih pravic, Komisija za preprečevanje korupcije in predvsem mediji so postali orodje oblasti. Mediji naj bi bili neodvisna veja oblasti, a so se spremenili v svoje nasprotje, so veja, odvisna od oblasti.

Izstopajoč primer te odtujenosti je predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki se je med dopustom brez zadržkov prevažala s policijskim helikopterjem. Urad predsednice in policija so to opravičevali z "operativno-taktičnimi razlogi", a dejstvo je, da gre za razkošje, ki ga ljudje v vsakodnevnih prometnih zastojih ne morejo sprejeti kot nujo. Edina realna "nevarnost", ki ogroža predsednico, je sicer bazen ob njeni hrvaški vili - tisti, v katerega lahko pade. Potem bi bila raba helikopterja še kako upravičena, saj bi jo bili primorani reševati z vitlom, opremljenim z velikim vedrom, takšnim, ki služi zajemanju vode pri požarih. V tem kritičnem primeru bi tudi kakšna mala gasilska brigada prišla še kako prav …

Enako groteskna je zgodba z Golobovo napovedano poroko. Dogodek je očitno tempiran kot politični projekt, namenjen predvsem ustvarjanju medijskega spektakla in dvigu osebne podobe. Mediji iz tega delajo romantično pravljico, a povsem spregledajo osnovno vprašanje: kdo bo plačal račun? Za ljudi, ki živijo z minimalno plačo ali pokojnino, je takšna predstava ponižujoča.

Toda resnica je še globlja. Goloba in Pirc Musarjevo je na oblast neposredno postavil Milan Kučan, nekdanji predsednik CK ZKS, najmočnejša oseba v državi, ki ju je tudi javno priporočil prek medijev. On razpolaga z močjo, ki ni legitimna, saj izvira iz nedemokratičnega časa in se je ob nevtralizaciji pravosodja, državnega gospodarstva in medijev ohranila vse do danes. Tudi to ni noben dosežek, noben pogum, nobena demokracija - nasprotno, gre za ostanek preteklosti, ki preprečuje razvoj svobodne družbe.

Ko so institucije nadzora oblasti nevtralizirane, ko so mediji prijazni do Pirc Musarjeve in Goloba tako, kot so ruski do Putina, si lahko oblastniki privoščijo vse. A to ni znak veličine in poguma, ampak obratno - znak nemoči, strahu in v resnici poraza. To so v bistvu luzerji, ki svojo moč gradijo le na zlorabi sistema.

Ampak Slovenci nismo takšni. Vsaj ne vsi in vsaj ne tisti, ki so v prelomnih trenutkih določili našo identiteto. Zato ni vprašanje, ali bo ta oblast padla, ampak le, kdaj bo slovenski človek znova pokazal, da mu odtujena elita ne more vzeti niti dostojanstva niti svobode. Pri tem se bo lahko zatekel k veliki literaturi, k največjemu slovenskemu epu, Krstu pri Savici. Ta je v tej zvezi še kako poveden, samo razumeti ga moramo tako, kot ga je France Prešeren napisal.

Kaj s tem mislimo? Pesnitev je bila - tako kot dejansko življenje slovenskih oblastnih figur, ves čas prikazovana drugače, kot je to v resnici. Zanimiva analogija! A še več: Kar je pri tem resnično tragičnega, je, da so napačne razlage postale del slovenske mentalitete, prišle so v učbenike in prek njih v javno zavest. Nič hudega, če gre za fanta od naše Tine ali predsednico z bazenom, to bomo preživeli. V naslednjem mandatu ju več ne bo, ostale bodo samo kičaste in zlagane "štorije iz Baldorije". A s temeljnim tekstom slovenstva je vse drugače. Recimo tako že na začetku bistveno besedo: ne Bogomila, ne Črtomir nista nikakršna "looserja", resigniranca, kastrata ali poraženca, nasprotno: spričo njune odločitve (predvsem Črtomirove) Slovenci v zgodovini obstanemo in - zahvaljujoč prav njima - smo še danes tukaj.

Spet se prav njima lahko zahvalimo, da ta članek berete v slovenščini in ne morda v kakšnem drugem jeziku. To, čemur boste v prihodnjih vrsticah sledili, je vsebina moje prihajajoče knjige (izid predvidoma v prvem tromesečju 2026), kjer vse obširno razložim in utemeljim. Skromno priznam, da mi je nerodno, da sem tako rekoč po petih desetletjih sobivanja z velikim besedilom šele sedaj "razumel", kaj je Prešeren sploh hotel povedati. Tolažim se s tem, da - nikoli ni prepozno.

Za kaj pravzaprav gre? France Prešeren v Krstu pri Savici namreč ustvari pesnitev, ki presega literarni okvir in postane duhovna in narodna listina Slovencev. V nasprotju s prevladujočimi interpretacijami, ki Črtomira in Bogomilo prikazujejo kot resignirana poraženca, besedilo razkriva njuno notranjo izpolnitev in srečo, ki izhaja iz duhovne preobrazbe. Črtomirov krst ni znamenje vdaje, temveč zavestna odločitev za novo življenje, ki presega pogansko preteklost in vodi v krščansko univerzalnost. To eksplicitno pove tudi naslov, ki pravi Krst. Kaj je krst, namreč vsi dobro vemo.

Problem interpretacije pa je tudi naslednji: vsako besedilo ima tri dele: uvod, jedro in zaključek. A pri Krstu pri Savici je literarna veda to logiko spregledala. Vedla se je, kot da je "Uvod" "Krst", "Krst" pa nek zaključek "Uvoda". Prešeren je predvideval morebitno nejasnost, zato je na to opozoril z naslovi. Kot vemo, pa je uvod nekaj, kar služi kot "uvod", nikakor pa ne kot glavno jedro sporočila. Se pravi: Črtomirova zgodba iz Uvoda (vojaški poraz) se v Uvodu ne konča, temveč se šele začne. Zato pa je potreben "Krst", ključni del pesnitve.

V središču pesnitve sta tako Črtomir in Bogomila, katerih usoda se pogosto napačno razlaga kot tragična ljubezenska drama ali resignirana kapitulacija. Črtomir, poganski vojščak, po porazu v bitki ("Uvod") in ob soočenju s samomorilnimi mislimi najde nadaljnji, naravnost odločilni smisel v sprejetju krščanstva. Njegov krst ni znamenje poraza, temveč zavestna odločitev za novo življenje, ki presega pogansko preteklost. Bogomila, ki že pred Črtomirom sprejme krščanstvo in se odloči za redovniško življenje, prav tako ni prikazana kot žrtev. Njeno slovo od Črtomira in vrnitev k očetu ("Domú je Bogomila šla k očeti") ni tragični epilog, temveč simbolična vrnitev v varno zavetje doma, ki v slovenskem kulturnem kontekstu pomeni stabilnost, pripadnost in mir. Nič nenavadnega, če je najbolj gledana oddaja RTV nosila pomenljiv naslov - Spet doma (Mario Galunič).

Prešeren poudari, da njuna ljubezen ni bila telesna, temveč duhovna. V verzih, kot so "té vere, ki ji deklica ta služi, / ki zdaj te z njo ljubezen čista druži", razkriva, da je bila le-ta že v poganskem kontekstu asketska, osnovana na duhovni pripadnosti, ne na fizični združitvi. Zato Bogomilina odločitev za devištvo in Črtomirova za duhovništvo nista odpoved, temveč potrditev njune duhovne naravnanosti. Verzi, kot so "se od veselja svet' obraz device", kažejo Bogomilino srečo, ki izhaja iz notranje izpolnjenosti, saj njeno obličje žari kot upodobitve svetnic na umetniških platnih. Podobno Črtomir v trenutku krsta ne molči zaradi resignacije, temveč zaradi spoštljive zbranosti pred zakramentom, kar je v skladu s krščansko tradicijo, kjer molk spremlja svete trenutke. Njuna sreča je presežna, saj sega onstran zemeljskih omejitev in se uresničuje v upanju na duhovno zedinjenje v večnosti. Od tod zadnji stavek: "Nič več se nista videla na sveti" - poudarek na "na sveti", ki nakazuje srečanje v nebesih.

To izhaja iz logike slovenskega jezika oz. njegove skladnje. Pri tem je bistveno, da besede, ki jih želimo poudariti, pridejo na konec sporočila. Tako ločujemo med "vidim Mojco" in, na primer, "Mojco vidim". Prvo pomeni vidim Mojco in ne, na primer, Toneta, drugo pa Mojco vidim, a je, recimo, ne slišim več. "Domov je Bogomila šla k očeti, / nič več se nista videla na sveti", preprosto pomeni, da je Prešeren poudaril, kako se na svetu nista več videla, kar pa ne označuje, da se sploh nista več videla: sta se, v prostoru popolne sreče, v nebesih.

Pokristjanjenje, ki ga simbolizira Črtomirov krst, je bilo za Slovence zgodovinsko ključno. V 7. in 8. stoletju, ko se dogaja pesnitev, so slovanska plemena, ki so vztrajala pri poganstvu (npr.: Polabci, Pomorjani, Sorabi), postala politično osamljena in tarča vojaških pohodov. Zaradi upiranja krščanstvu so bila uničena, kar potrjuje zgodovinsko resnico: noben narod, ki v zgodnjem srednjem veku ni sprejel krščanstva, ni preživel. Krščanstvo tako ni bilo zgolj vera, temveč kulturna in politična vstopnica v evropski civilizacijski krog, ki je prinesel pisano besedo, pravo, šolstvo, diplomacijo in umetnost. Slovenci so s sprejetjem krščanstva ohranili svojo etnično in kulturno identiteto, kar se odraža že v Brižinskih spomenikih, najstarejšem zapisu v slovenščini in hkrati najstarejšem slovanskem besedilu v latinici.

Črtomirova odločitev za krst je torej odločilna za preživetje Slovencev. Prešeren to poudari v verzih: "Narveč sveta otrokom sliši Slave, / tje bomo našli pot, kjer nje sinovi / si prosti voljo vero in postave", ki prvič postulirajo atribute slovenske državnosti. Črtomir ni poraženec, temveč aktivni nosilec zgodovinske odločitve, ki omogoči narodno samovzpostavitev. Odloči se prostovoljno, za krščanstvo, za njegove "vero in postave" in jih odide oznanjevat svojim rojakom, po vsem ozemlju, kjer živijo, a še dlje. Vodi ga neverjetna energija: nič neobičajnega za veri predane ljudi. Vsi svetniki, vzhodne in zahodne Cerkve so jo premogli. Šele tako lahko razumemo zadnje verze Krsta: "Med svoje rojake, Slovence gre in dalej čez njih mejo, / do smrti tam preganja zmot oblake." Ali je človek, ki dobesedno izgoreva za svojo misijo, za »sveto« opravilo lahko resigniran? Odgovor je: nikakor ne.

Slovenska literarna veda, vključno z vplivnimi imeni, kot so Boris Paternu, Janko Kos, Josip Vidmar in France Kidrič, pa je Krst pri Savici pogosto razlagala skozi prizmo resignacije in poraza. Močno sta na to vplivala predvojni antiklerikalzem in povojni totalitarizem, ki ni dopuščal nobene duhovnosti. Boris Paternu je tako trdil, da Črtomirova odločitev za krst ni bila spreobrnitev, temveč "resigniran pristanek" na zgodovinske okoliščine, kar zanika duhovno razsežnost pesnitve. Janko Kos je šel še dlje, ko je transcendenco pesnitve analogno označil za "pesniško izmišljijo" in trdil, da Črtomir ostaja "notranje nekristjan", kar je v nasprotju z besedilom in zgodovinskimi dejstvi. Josip Vidmar je naposled pesnitev diskvalificiral kot "prenágljen zdrs v katastrofo", France Kidrič pa je Črtomira prav tako zreduciral na podobo resigniranega junaka. Tudi novejše interpretacije, kot je psihoanalitična razlaga Matjaža Lunačka, ki govori o "samokastraciji" in "travmah", so povsem odmaknjene od Prešernovega sporočila, saj vsiljujejo tuje teoretske okvire, ki nimajo opore v besedilu. V tem trenutku ne razpolagamo z besedilom, ki bi Slovencem razložilo, za kaj v Krstu pri Savici sploh gre.

Tudi ni resnično, da bi bila oba obsojena na spolno vzdržnost. Bogomila da, a to ni nič hudega, sploh če pomislimo, da je še v 19. stoletju vsaka peta ženska umrla pri prvem porodu. Črtomir pa je lahko živel tudi a la Artur Štern. Popolnoma spregledano dejstvo namreč je, da v 8. stoletju še ni nobenega celibata. Ta pride šele tri stoletja kasneje. Kako da literarna veda tega preprostega dejstva ni ugledala, je eden velikih "misterijev" domače pameti.

Takšne interpretacije so škodljive predvsem zato, ker zamolčijo Prešernovo vizijo o duhovnem in narodnem preporodu. Še bolj problematično je, da se te zmote prenašajo v šolske učbenike, ki mladim vsiljujejo podobo Črtomira kot "poraženega" romantičnega lika, ki se vda usodi. Takšna razlaga ne le izkrivlja pesnitev, temveč tudi spodkopava občutek narodne identitete in samozavesti. Mladi se učijo, da je slovenstvo povezano z obupom in manjvrednostjo, kar lahko prispeva k občutkom brezupa in celo k visoki stopnji samomorov, po kateri Slovenija izstopa. Napačne razlage v učbenikih, kot so tiste, ki Črtomira opisujejo kot "vdanega v usodo" ali "poraženega", ker "sreče zanj ni", so duševno nasilje nad mladimi, saj jim vsiljujejo podobo naroda kot skupnosti poražencev.

Za pravilno razumevanje Krsta pri Savici je treba upoštevati Prešernovo namero, ki je razvidna iz naslova, strukture in simbolike pesnitve. Naslov ni naključen, temveč je semantični lok, ki povezuje uvod, posvetilni sonet in jedro pesnitve - Krst. Prešeren je pesnitev postavil na konec Poezij (1847), kar potrjuje njeno vlogo kot sinteze njegovega opusa in duhovne oporoke. Črtomir in Bogomila nista žrtvi, temveč junaka, ki s svojo odločitvijo za krščanstvo omogočita duhovni in narodni preporod. Njuno slovo ni konec ljubezni, temveč njena povzdignjenost v večnost, kar simbolizira mavrica - znamenje božje zaveze in upanja.

Učbeniki morajo zato prenehati reproducirati zgrešene interpretacije, ki temeljijo na marksističnih, pozitivističnih ali psihoanalitičnih okvirjih, in namesto tega poudariti Prešernovo sporočilo o veri, optimizmu in narodni identiteti. Nova razlaga bi morala izpostaviti:

1. Duhovno preobrazbo: Črtomir in Bogomila dosežeta srečo skozi krščansko vero, ki presega zemeljske omejitve.

2. Zgodovinsko vlogo krščanstva: Sprejetje krščanstva je omogočilo preživetje Slovencev, saj je prineslo kulturno in politično integracijo v evropski prostor.

3. Narodno poslanstvo: Krst pri Savici je rojstna listina slovenstva, ki slavi prehod iz poganske razdrobljenosti v krščansko univerzalnost.

4. Odpravo mita o resignaciji: Črtomir ni poraženec, temveč aktivni oblikovalec nove resničnosti, ki Slovencem zagotovi prihodnost.

Sprememba je nujna, da se mladi seznanijo s Prešernovo vizijo slovenstva kot naroda, ki je preživel zaradi pravilne zgodovinske odločitve. Namesto občutka manjvrednosti bi morali učenci spoznavati narodno identiteto, utemeljeno na veri, upanju in duhovni moči. Krst pri Savici ni pesnitev o porazu, temveč o zmagi življenja nad smrtjo, o prehodu v novo duhovno in narodno resničnost, ki Slovence umešča v družino evropskih narodov. Prešeren si zasluži, da ga beremo po črki njegovega besedila - kot pesnika, ki je skozi Črtomira in Bogomilo zarisal pot k slovenski duhovni in narodni samozavesti.

Dovolj imamo namreč luzerjev na najvišjih ravneh oblasti. Ne potrebujemo še tistih, ki nam jih prav takšni "izgubljenci", pač v smislu literarne razvedenosti po književnih delih, v svoji zaslepljenosti ponujajo kot čisto zlato. Še posebno spričo tega, ker v našem največjem epu za to ni nobene osnove. Berimo torej Krst pri Savici!

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.