Cerkev v svojem zavzemanju ne sme popustiti, ne sedaj ne pred volitvami. V ključnem trenutku mora ljudem sporočiti, da je treba izbrati tiste, ki se zavzemajo za kulturo življenja, in nikakor ne tistih, ki se potegujejo za prevlado smrti.
Ni potrebno, da duhovniki s prižnice govorijo o strankah.

Piše Boštjan M. Turk*

Izid referenduma zoper zakon o zastrupitvi nemočnih (23. novembra) je pokazal dvoje: izredno mobilizacijsko moč Cerkve na eni in veliko zadovoljstvo vernikov na drugi strani. Udeležba je bila namreč enaka tisti na volitvah za evropski parlament (41 odstotkov vseh upravičencev je prišlo oddat svoj glas), kar je velik uspeh. Verniki so se vnovič prepoznali v ravnanju cerkvenega vodstva: zelo visoko oceno so dali njegovemu zavzemanju za svetost življenja in to potrdili s prihodom na glasovanje.

Iz razlogov, ki očitno nasprotujejo zdravi pameti, je tranzicijska levica zakon o dirigiranem samomoru vzela za svojo "bitko za Stalingrad", nekaj, česar se pod nobenim pogojem ne sme izgubiti. Kakšni motivi jih ženejo, da se postavljajo v isto vrsto z nacisti in z njihovim programom evtanazije ter uveljavljanje slednje pojmujejo kot svoje življenjsko poslanstvo, ostaja neodgovorjeno vprašanje. To ni samo skregano z elementarno etiko, ki veleva usmiljenje do nemočnih, temveč tudi s pravili dobrega okusa. Za kaj se že zavzemate, jih sprašujejo ljudje? Oni po vseh medijskih megafonih kričijo: da se starejše nemočne na boleč in trpljenja poln način ugonobi. Če povzamemo še širšo sliko: njihovo podmladek od Ljubljane do Bruslja poziva k čim širšemu splavljanju v generaciji, ki v življenje prihaja, seniorji (Srebrna nit … ) pa so za čim bolj učinkovito zastrupljanje onih, ki iz življenja odhajajo!?

A s tem ne bodo nehali. Če bodo zmagali na prihodnji volitvah, kar pa po naši oceni lahko dosežejo zgolj s prevaro ali zlorabo pravosodja (zaprtjem vodje opozicije), drugače ne, bodo nemudoma spet uveljavili zakon o zastrupljanju nemočnih. To je - iz razlogov, ki jih noben zdrav razum ne more dobro razumeti - namreč postala njihova eksistenčna prioriteta. Vmes se bo Inštitut 8. marec, razumljivo, intenzivno "fajtal" za splav.

Cerkev je tako potisnjena v položaj, ko pred naslednjimi volitvami ne bo mogla molčati, sicer bo tvegala veliko nezadovoljstvo v vrstah vernikov. In tudi smela ne bo molčati. Njen ustanovitelj Jezus Kristus je namreč obljubil: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Evangelij). Cerkvi pa je izrecno naročil: "Pojdite in učite vse narode." Nič, kar je Kristus napravil, ni bilo namenjeno, da ostane med štirimi stenami. Tudi zato je Cerkev postala "vesoljna": razprostrte roke njenega Učenika objemajo vse narode v isti, neustvarjeni ljubezni. Cerkev je edina institucija na planetu, ki ima ljubezen do bližnjega zapisano v programu, v prvi božji zapovedi: "Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe".

Največja ljubezen pa je zapovedana prav do najbolj šibkih in nemočnih, celotno evangelijsko sporočilo je usrediščeno v tej točki. Zelo lepo to prikazuje Prilika o usmiljenem Samarijanu. Ta se glasi takole: nekega dne je neki človek potoval iz mesta v mesto. Pot je bila dolga, prašna in nevarna. Na pol poti so ga napadli razbojniki, ga pretepli, slekli in pol mrtvega pustili ob cesti. Ležal je tam, na vročem soncu, negiben, brez moči. Po tisti isti poti je najprej prišel duhovnik iz Stare zaveze. Ko je zagledal ranjenega, se je za trenutek ustavil, pogledal vstran in prečkal na drugo stran ceste. Mislil si je, da ima pomembnejša opravila, da je nevarno, da se mudi. In odšel je naprej, ranjenca pa pustil tam, kjer je bil. Za duhovnikom je prišel levit, človek, ki je v templju opravljal svete službe. Tudi on je videl trpečega, a je hitro presodil, da naj se s tem ukvarjajo drugi. Ni se želel umazati, zaplesti, izgubljati časa. Zatem pa je prišel Samarijan - tujec, človek, ki so ga mnogi imeli za manjvrednega, za "nečistega", nekoga, s katerim se "spodobni ljudje" niso družili. Ko pa je Samarijan zagledal ranjenega, se ni ustrašil. Ni se spraševal, kdo je, od kod je, v kaj veruje. Preprosto: ganilo ga je usmiljenje. Pristopil je k ranjencu, mu očistil rane, jih povil in ga previdno posadil na svoje živinče. Odpeljal ga je v prenočišče in tam zanj poskrbel.

Prilika o usmiljenem Samarijanu razodeva, da resnična bližina ni določena z vero, rodom ali pravilnostjo obredov, ampak z usmiljenjem, ki se sklanja k človeku v stiski. Duhovnik in levit predstavljata vero, ki je lahko pravilna, a ostane brez življenja, če se ne prevede v dejanja ljubezni. Samarijan pa uteleša srce Boga: vidi rane, se ustavi, pomaga, zdravi in nosi breme drugega.

Zato je poslanstvo Cerkve jasno: biti roke in srce usmiljenega Samarijana. Cerkev je pristna le takrat, ko se skloni k najbolj ubogim, ranjenim, pozabljenim in prezrtim ter jim prinaša ne samo tolažbo, ampak konkretno pomoč. Usmiljenje je njeno temeljno merilo - ne zunanja popolnost, temveč pripravljenost dvigniti padlega človeka.

In kdo v konkretnem, slovenskem primeru je bolj ubog kot prav nemočni ljudje (otroci), bodisi tisti, ki jim je namenjena smrt prek splava, bodisi oni, ki jih konec čaka prek evtanazije. Slovenska Cerkev tu preprosto ne more pogledati stran in se vesti kot levit ali starozavezni duhovnik. Cerkveno učiteljstvo si je namreč skorajda edino v oceni, da je Samarijan pravzaprav prvi duhovnik Nove zaveze, to je Kristus. V tem je tudi smisel prilike.

Cerkev tudi ne more spregledati, da jo predstavniki oblastne moči na vsak način želijo diskvalificirati. V rokah imajo oblast, kot sta jo v času novozavezne prilike imela starozavezni duhovnik in levit, in jim za trpeče ljudi ni dosti mar. Cerkev so zato že v času referenduma, še bolj pa v času po njem prek večinskih medijev (ki jih v celoti obvladujejo) poskušali diskvalificirati in ponižati, ji dati status nekoga, ki ne more biti deležen spoštovanja, kot ga v biblični dobi s strani takšnih »pravičnikov« ni mogel biti deležen Samarijan.

Preneseno v domače prilike to pomeni, da se ima tranzicijska levica za gospodarja prostora, gospodarja nad življenjem in smrtjo (podložnikov, drugorazrednih državljanov, kot jih je označil Danilo Türk) in si tega fevdalnega primata ne pusti na noben način vzeti. Če Cerkev, izpolnjujoča svoje poslanstvo, pride v ta prostor z namenom, da ljudi rešuje, jo čaka vse hudo.

A ta izziv mora sprejeti: sprejel ga je tudi Kristus in šel zato umret na križ. Ta boj mora Cerkev tako razumeti kot velik kompliment. Potrjuje, da je na pravi poti, kajti moti tiste, ki najbolj absolutno nasprotujejo ljubezni do človeka, v njegovi najbolj občutljivi dobi, po spočetju in pred smrtjo.

Cerkev zato v svojem zavzemanju ne sme popustiti, ne sedaj ne pred volitvami. V ključnem trenutku mora ljudem sporočiti, da je treba izbrati tiste, ki se zavzemajo za kulturo življenja, in nikakor ne tistih, ki se potegujejo za prevlado smrti. Ni potrebno, da duhovniki s prižnice govorijo o strankah.

Razlikovanje, kdo je na kateri strani, namreč ne bo težko, saj bo tranzicijska levica sedanjo kampanjo za zastrupitev nemočnih očitno stopnjevala kar do volitev. Sedaj namreč protestirajo kar proti rezultatom referenduma in zahtevajo ponovitev. Očitno je še preveč Slovencev živih ... samo tako si lahko razlagamo to dejansko nerazsodnost. In temu se bo treba upreti, z božjo pomočjo najprej.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.