"Če je politika kurba in kurbe lažejo, ker je to sestavni del njihovega posla, potem nas ne sme presenečati, če lažejo tudi politiki."

Piše: Aljuš Pertinač*

Pravijo, da je politika kurba. Če je to res, potem ne bi smeli biti presenečeni, kaj šele šokirani, ko kakšnega politika dobimo na laži. Ker od kurbe pa verjetno res ne gre pričakovati resnice. Kurbam ne gre verjeti nič bolj kot kurbirjem. Pa vendar jim verjamemo. Ker jim hočemo verjeti. Ker jim moramo verjeti. Enako je s politiki. Verjamemo jim, ker je tako preprosto lažje. Ker ne moremo sprejeti dejstva, da so stvari takšne, kot so. Slabe. Zavožene. Ne v našo prid. Nefer. In zato raje verjamemo politikom in njihovim lažem. Še posebno če gre za politika, ki nam je blizu, ki je naše barve, na naši strani. Tako pač je.

To osnovno nerazumevanje izhaja iz dejstva, da velika večina ljudi ne ve oziroma ne razume, da je teren politike ločen od terena morale. Da moralna pravila, moralni standardi na terenu politike ne veljajo oziroma veljajo zgolj pogojno. Tisto, kar nam je torej v vsakdanjem življenju nesprejemljivo, dobesedno nemoralno, je na terenu politike dovoljeno, sprejemljivo in mestoma celo običajno. Jasno je, da nihče ne mara laži in lažnivcev. Ampak na tisto, kar v običajnem življenju velja za laž, je treba na terenu politike gledati drugače. Politik namreč, razen v izjemnih primerih, zelo redko nagovarja celotno publiko. Običajno so njegova sporočila oziroma dejanja namenjena njegovemu volilnemu telesu, sledilcem, članom stranke. Tistim, ki so na njegovi strani. Kar dela in sporoča, je v prvi vrsti namenjeno njim. Za njihovo dobrobit oziroma za njegov lasten profit, ki je primarno odvisen od njihove podpore. Kar je torej neki volilni bazi povsem sprejemljivo ali celo gola resnica, je lahko za nekoga, ki ni del te volilne baze, čista laž. In oboji imajo prav.

Če vzamemo za primer aktualnega predsednika vlade, gledano iz vidika morale, on laže praktično ves čas. Kako nam gre odlično, kako nam vsi zavidajo, kako so vsi statistični podatki in ključni ekonomski kazalci pozitivni in tako naprej. Nazadnje se je denimo zlagal, da nobena vlada razen njegove od leta 2009 (16 let) ni resno vlagala v avtocestni križ. Kar je seveda neresnica. Vse vlade vlagajo v avtocestni križ. Ker to prinaša volilne glasove.

Oziroma tako vsaj verjamejo. Razloga, da Golob non stop laže, sta sicer dva. Najprej, on v veliko večino tega, kar izreče, dejansko verjame. Nismo še imeli predsednika vlade, ki bi o poslu, ki ga mora opravljati, vedel manj od Goloba. In nismo še imeli predsednika vlade, ki bi se za časa opravljanja funkcije tako malo naučil. Ki bi kazal tako malo interesa za pridobivanje znanja na področju svojega dela. Golobu je to pač čisto odveč. Zanj je funkcija premierja dobesedno španska vas.

Razen na področju zadovoljevanja interesov tujih (vele)sil, ki imajo največji vpliv na nas. To so v prvi vrsti ZDA in Zvezna republika Nemčija. Teh dveh Golob, vsaj zaenkrat tako kaže, ni pomembneje razočaral. Zato tudi njegovo vladanje, čeprav Golobova vlada uživa najnižje zaupanje v vsej EU, da drvimo v recesijo in nam življenjski standard iz dneva v dan pada, najpropulzivnejši del populacije pa svojo dejavnost oziroma tudi osnovno bivanje vse bolj seli v tujino, ni resno ogroženo. Sprijazniti se moramo pač s tem, da ZDA in ZRN ne zanima najprej in najbolj raven blagostanja v Sloveniji, ampak povsem druge reči. V prvi vrsti, kam bomo vlagali denar, kaj bomo gradili, kaj bomo kupovali na mednarodnem trgu in kako se bomo vedli v zunanji politiki. Slednje je še najmanj pomembno, kar dokazuje denimo dejstvo, da nam glede vprašanja priznanja Palestine dovolijo manjše soliranje.

Drugi razlog, da Golob ves čas laže, pa leži v tem, da je že na oblast prišel z lažjo. Pojdimo lepo po vrsti. Kaj naj bi bil osnovni razlog, da se je Golob vrnil v politiko, v kateri je v obrobnih vlogah že vedril in oblačil pred leti. Mimogrede, že takrat je bil nemogoč, lahko nam verjamete iz prve roke.

Praktično formalni razlog naj bi bil, da ga je takratni premier Janez Janša vrgel z mesta predsednika uprave GEN-I, kar naj bi po Golobovih besedah pomenilo dobesedno smrt GEN-I, s tem somrak slovenske energetike in končno konec slovenske države. Ker tega ni mogel dopustiti, se je Golob podal v politiko. Navedeno seveda absolutno ne drži. Janša ni zrušil Goloba, ampak je slednjemu zgolj potekel mandat in nadzorni svet družbe mu ni podelil novega. Popolnoma vseeno je, ali so to storili na lastno pest ali pa na morebiten izrecen ukaz takratnega premierja, delovali so zgolj v okviru in skladno s svojimi pristojnostmi. Začetni laži je nato sledila druga, da je imela Slovenija najhujše proticovidne ukrepe na svetu, ki so povzročili ogromno število presežnih smrti. Drži, da so bili nekateri ukrepi, kot denimo prepoved gibanja zunaj občine bivališča ali pa oglobljanje dostavljalca, ki je sredi povsem praznega Prešernovega trga malical burek, brezvezni in nepotrebni. Drži pa tudi, da gledano v celoti Slovenija v smislu rigoroznosti ni odstopala od evropskega ali, če hočete, svetovnega povprečja anticovidne norosti, ki je že vse od začetka narekovala tempo, kot da gre v primeru tega virusa za nalezljivo bolezen, ki lahko pomori 70 odstotkov populacije. Tretja kronska laž Golobovega zmagovitega pohoda na oblast pa je bila, da Sloveniji vlada diktatura, ki jo je treba vreči in deželi na sončni strani Alp ponovno prinesti Svobodo.

Zato torej Golob non stop laže. Ker je z lažmi prišel na oblast in ker so ga volivci množično podprli ravno zato, ker jim je ves čas lagal. Navadni ljudje pač mnogo lažje in bolj verjamemo, da so za naše probleme krivi drugi, v prvi vrsti Janša, v odlični drugi pa domnevna uvedba diktature in postopne fašizacije naše družbe. To, da se je Golob odprave kvazifašizma lotil s skoraj fašističnimi metodami, je popolnoma v skladu s tem prepričanjem, zato ga volivci na referendumih tik po volitvah (še) niso kaznovali. Kazen, pa še to delna, je prišla šele mnogo kasneje, z zadnjimi evropskimi volitvami in še bolj na poslednjem referendumu o zaslužnih pokojninah. Podpora Golobu oziroma Gibanju Svoboda v anketah javnega mnenja, ki mnoge tako bega, če ne celo odkrito čudi, korenini ravno v zgoraj opisanem. Goloba podpirajo tisti, ki še zmeraj verjamejo vsemu, kar je blebetal pred volitvami oziroma ves čas po njih. Zanje je realnost spoznanja, da bi bil ta hip recimo Janez Janša veliko boljši premier Slovenije (če zanemarimo Janševo pregovorno servilnost do nekaterih tujih centrov moči in prislovično sovraštvo do Ruske federacije in Ljudske republike Kitajske) od Goloba, preprosto prehuda. Enostavno je ne prenesejo. In zato raje slepo verjamejo Golobovim serijskim lažem, da ne bi slučajno umrli od šoka.

Dodajmo zgolj še opombo, da tudi na terenu morale laž ni tako hud prestopek, kot so nekateri drugi. Če pristajamo na objektivno dejstvo, da je moderna Evropa utemeljena na krščanskem izročilu in dediščini razsvetljenstva (ločitev cerkve od države), lahko ugotovimo, da kdorkoli je že vtolkaval Božje zapovedi na dve kamniti plošči, ki ju je potem lifral Mojzesu, prepovedi laži ni štel med zlatih deset. Tudi politiki, ki prisegajo na krščanstvo oziroma javno izpričujejo svojo recimo katoliško vero, lahko torej kot izgovor uporabijo ta droben figov list.

Naš skupen problem pa je, da je Golob ta trenutek praktično edini, ki si aktivno prizadeva, da bi imel tudi po naslednjih volitvah oblast. Ostali se borijo zgolj za politično preživetje in/ali prestop parlamentarnega praga. Tudi Janša pri tem ni kakšna posebna izjema. Seveda njegovo politično preživetje ni ogroženo, ker je pravkar dobil še en štiriletni mandat na čelu svoje partije. Takisto se SDS, dokler ga bo vodil Janša, nikoli ne bo treba bati, ali bodo prestopili parlamentarni prag ali ne. Vse bolj pa se zdi, da se je Janša že skoraj dokončno sprijaznil, da vlade takoj po volitvah ne more sestaviti, ker enostavno nihče noče z njim v koalicijo, s častno izjemo Ruparjevih upokojencev. Ti pa žal spadajo v prvo kategorijo tistih, ki morajo najprej premagati na videz nepremostljivo oviro, torej štiriodstotni parlamentarni prag.

Da pa ne bi kdo mislil, da vodilni politiki lažejo zgolj pri nas, si na hitro poglejmo dva izmed najbolj v nebo vpijočih tovrstnih mednarodnih primerov ta hip. Prvi je ameriški predsednik Donald Trump, ki je pred volitvami, sorodno Golobu, tudi obljubljal praktično utopijo, brez vojn in konfliktov, v kateri se bosta cedila med in mleko. Ampak politiki se po volitvah, če/ko so izvoljeni, pač spremenijo. In danes tako nenadoma Donaldu Trumpu ni nič več pomembno, kaj meni eden njegovih največjih podpornikov in tako rekoč neformalna desna roka ob startu mandata, najbogatejši Zemljan Elon Musk.

Trump se je prav tako javno praktično že odrekel Tuckerju Carlsonu, nekoč prvi zvezdi konservativne televizijske mreže Fox News, ki je na star(ejš)a leta vendarle ugotovil, da je intelektualec, in je Trumpu s svojimi solomedijskimi podjemi na svetovnem spletu prinesel nemalo volilnih glasov. In nenazadnje, Trump po novem ne zaupa niti svoji šefici vseh ameriških tajnih služb, bejbi, ki resnično obvlada svoj posel, hkrati pa še zgleda in se vede tako, kot da je ravnokar ušla iz nadaljevanke Mornariški tjulnji. Še preden je petelin zakikirikal, je Trump te tri oziroma najmanj te tri gladko izdal. In kako se sedaj brani pred (ne)upravičenimi očitki? Uganili ste, z lažmi.

Drugi tak primer pa je saga okrog (ne)obstoja iranskega orožja za množično uničevanje. Režim Bibija Netanjahuja, ki se v Izraelu vse bolj spreminja v neke vrste vojaško hunto, ki vsakič, ko bi se moral njen lider pojaviti na sodišču, bombardira novo državo, opravičuje svoj neizzvan in nenapovedan napad na Iran, v katerem na veliko uporabljajo tudi metode asimetrične vojne, da ne rečemo teroristov, predvsem s tem, da naj bi bil režim ajatol pet minut oddaljen od tega, da Izrael in vse, kar tam leze in gre, z jedrskimi bombami izbriše z obličja zemlje. Kar seveda absolutno ne drži. Tako pravi namreč skupno poročilo ameriških tajnih služb iz marca letos. Tako pravi Mednarodna agencija za atomsko energijo. In tako pravijo v končni fazi tudi sami Iranci. Da je sicer Iran tik pred tem, da izdela jedrsko bombo in jo zabriše na Izrael, je izraelski tisk zatrjeval že reci in piši leta Gospodovega 1984, torej pred več kot 40 leti, sam Bibi Netanjahu pa s prižnice OZN skoraj ravno tako daljnega leta 1995. Ali ni skrajno nenavadno, da je Izrael vojaško napadel dan po tem, ko je že omenjena atomska agencija objavila, da ni našla nobenih dokazov, da bi Iranci razvijali jedrsko orožje in praktično dan pred tem, preden bi se začela pogajanja med Iranom in ZDA o dokončni zamrznitvi iranskega jedrskega programa v celoti? Izrael torej ni napadel Irana zato, ker bi ta imel ali skoraj imel jedrsko orožje, ampak preprosto zato, ker Iran tovrstnega orožja nima in ga še lep čas ne bo imel. Če ne verjamete, vzemite za primer psihopatskega severnokorejskega diktatorja, ki je še veliko bolj diktatorski od iranskih verskih vodij in ga vsi pustijo pri miru natanko zato, ker jedrsko orožje seveda ima in se ga tudi ne boji pokazati.

Če je torej politika kurba in kurbe lažejo, ker je to sestavni del njihovega posla, potem nas ne sme presenečati, če lažejo tudi politiki. Obstajajo pa seveda tudi častne izjeme. Ena takih je bil pred vrsto let kandidat za župana Trbovelj Bogdan Barovič. Ta je na enem predvolilnih soočenj mirno povedal, naj občani ne glasujejo zanj, ker ni član LDS in posledično trboveljska bolnišnica ne bo dobila nujno potrebnih novih reševalnih vozil. Izvoljen je bil v prvem krogu.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.