Ljubljana kot provincialna cokla v razvoju Slovenije

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenija postaja vse bolj ljubljanocentrična. V zadnjem desetletju se navidezno kaže, kot da je vsa Slovenija skrčena na Ljubljano, kot da se vse pomembno dogaja zgolj tam - politične odločitve, kulturni dogodki, intelektualna produkcija, celo podoba države v medijih. Ob pogledu od zunaj nastaja vtis, da je Ljubljana sinonim za Slovenijo, medtem ko so druga mesta in regije potisnjeni v ozadje.

A paradoksalno Ljubljana ravno zaradi tega postaja vse bolj odtujena Sloveniji. Ljubljanski mehurček - pogosto omenjan izraz v zadnjih letih - pomeni, da se v prestolnici oblikuje zaprt prostor "vrednot" in interesov, ki nimajo več neposredne povezave z življenjskimi realnostmi ljudi v manjših krajih. Hkrati pa se Ljubljana sama zapira vase, saj je izključujoča do vsega zunaj svojega kroga; prišleki so sprejeti zgolj pod pogojem, da v celoti prevzamejo njen način bivanja.

Ta proces ima politične in družbene posledice. Krepi se občutek, da je Slovenija razdeljena na urbano elito in preostalo državo, kar ustvarja latentno napetost in nezaupanje. Preostanek Slovenije Ljubljano vidi kot privilegirano, a arogantno, Ljubljana pa regije dojema kot nazadnjaške in nerazvite. Tako se prepad poglablja - Slovenija se potaplja v Ljubljano, hkrati pa se Ljubljana oddaljuje od Slovenije.

A kaj Ljubljana danes je? Beseda je težka: prestolnica namreč postaja zanikanje slovenstva. In še nekaj, kar bo morda še težje sprejeti: tudi v preteklosti ni bilo dosti drugače. Današnja slovenska prestolnica tako vse bolj postaja urbanizirano in globalizirano središče, ki se oddaljuje od tradicionalnega razumevanja slovenstva, ki mu pripisujemo kmečko-ljudski, podeželsko-krščanski ali etnično-jezikovni etos. Vendar tak pojav ni brez zgodovinske vzporednice.

Slovensko narodno in kulturno identiteto so v ključnih trenutkih namreč oblikovali posamezniki, ki niso bili iz Ljubljane, a so se napajali iz evropskih studencev, hkrati pa ostajali zakoreninjeni v širših lokalnih skupnostih. Primož Trubar, začetnik slovenskega knjižnega jezika, na primer, svoje poti ni začel v Ljubljani, temveč v Trstu, kjer je vstopil v evropski reformacijski prostor. Ljubljana njegovih idej ni sprejela - izgnala ga je, večkrat, zaradi nasprotovanja tamkajšnje elite.

Podobno kot za Franceta Prešerna, rojenega v Vrbi, ki se je sicer šolal v Ribnici, Ljubljani in na Dunaju, velja, da je svoje duhovno in motivno izročilo črpal predvsem iz evropske kulturne tradicije. Prešeren je sicer ustvarjal v slovenskem jeziku, vendar ga je oblikovala širša evropska literarna in filozofska misel, zlasti nemška klasična in romantična poetika ter romanska kulturna dediščina. Njegovo srce nikoli ni pripadalo prestolnici, nasprotno.

Med pomembnimi Slovenci, ki niso iz Ljubljane (po abecedi), so še Ivan Cankar z Vrhnike, Jurij Dalmatin iz Krškega, Maks Fabiani iz Kobdilja pri Štanjelu na Krasu, Ivan Grohar iz Sorice v Škofjeloškem hribovju, Slavko Grum iz Novega mesta ter Simon Gregorčič iz Beneške Slovenije. K njim prištevamo tudi Božidarja Jakca iz Novega mesta, Draga Jančarja iz Maribora na Štajerskem, Janeza Janšo iz Grosupljega, Jurija Japlja iz Kamnika, Dragotina Ketteja iz Novega mesta, Srečka Kosovela s Krasa, Edvarda Kocbeka iz Svetega Jurija ob Ščavnici v Prlekiji in Jerneja Kopitarja iz Repenj pri Vodicah na Gorenjskem.

Vidno mesto imajo tudi Anton Tomaž Linhart iz Radovljice, Fran Levstik iz Dolnjih Retij na Dolenjskem, Matija Majar s Koroškega, Fran Miklošič iz Radomerščaka pri Ljutomeru ter Miki Muster iz Murske Sobote. Med znanimi osebnostmi so nadalje: Veno Pilon iz Ajdovščine v Vipavski dolini, Borut Pahor iz Nove Gorice in Jože Pučnik iz Črešnjevcev na Štajerskem. Seznam nadaljujejo Danilo Slivnik iz Koroške, Anton Martin Slomšek iz Štajerske, Janez Svetokriški iz Svetega Križa pri Vipavi, Ivan Tavčar iz Poljan nad Škofjo Loko, Ludvik Toplak iz Slovenskih Goric ter Ivan Vurnik iz Radovljice. Med njimi je tudi Janez Vajkard Valvasor iz gradu Medija pri Izlakah, Jurij Vega iz Zagorice pri Dolskem, Josip Jurčič, rojen na Muljavi, ter Oton Župančič iz Vinice v Beli krajini.

Lahko bi jih našteli še trikrat toliko ali trikrat trikrat toliko, a to ni naš namen. No, če bralec ne verjame, jih navedimo še nekaj, ki niso iz Ljubljane: Alojzij Ambrožič (kardinal), Slavko Avsenik, Marko Gerbec (znani zdravnik in raziskovalec iz 16. oz. 17. stoletja: postavil je temelje moderni kardiologiji), Jurij Japelj, Franc Jeza, Urban Jarnik, Jernej Kopitar, Lojze Kovačič, Peter Kozler (Zedinjena Slovenija), Lovro Kuhar (Prežihov Voranc), Roman Leljak, Marjana Lipovšek, Rudolf Maister, Jakob Missia (kardinal), Josip Muršec, Tomaž Pandur, Tone Pavček, Janez Puhar, Herman Potočnik, Alojz Rebula, France Rode (izumitelj prvega žepnega kalkulatorja HP-35), Franc Rode (kardinal), Alojzij Šuštar, Lojze Slak, Jože Toporišič, Dane Zajc. Tudi brez tega (dodanega) "seta" imen, bi slovenstvo ne bilo, kar je, začenši samo s Slavkom Avsenikom, enim od v svetu najbolj poznanih Slovencev.

Vsi ti ustvarjalci, družbeni delavci, pisatelji in misleci dokazujejo, da slovenstvo kot idejna, kulturna in politična identiteta ni vzniknilo v prestolnici, temveč v robnih in perifernih okoljih, kjer se je organsko prepletalo z lokalnim življenjem, ljudskim jezikom in izročilom. Prav ta stik z lokalnimi skupnostmi in hkrati z evropskimi idejnimi tokovi je bil ključ za oblikovanje slovenske narodne zavesti in specifične ustvarjalne govorice.

Med velikimi ustvarjalci, rojenimi v Ljubljani, je bil Jože Plečnik. Kljub temu da je prav on mestu vtisnil najmočnejši arhitekturni in simbolni pečat in Ljubljano preoblikoval v prostor slovenstva, je večino svojega ustvarjalnega opusa uresničil v tujini - predvsem na Dunaju in v Pragi. Tam je domislil svojo umetniško vizijo, filozofijo prostora in arhitekturni izraz, ki ga je šele ob koncu kariere, v zadnjem velikem ustvarjalnem obdobju, v polnosti udejanjil v rodni Ljubljani. Ta zanj ni bila izhodišče, temveč dovršitev življenjskega ustvarjalnega loka. Ampak Plečnik je bil tako rekoč edini.

Slovenstvo kot identiteta se tako ni oblikovalo znotraj prestolnice, temveč zunaj nje, v živem stiku z evropskim kulturnim prostorom in v lokalnih skupnostih, kjer je ostalo tesno povezano z ljudskim jezikom, zgodovino in izročilom. Ljubljana je bila in ostaja prostor, ki težko sprejema nove ideje, jih pogosto zavrača in naposled kakšno sprejme, če se je le izkazala nujna za narodni obstoj, duhovni razvoj ali zgodovinsko preživetje.

Prav tako je bilo ob ključnem trenutku slovenske zgodovine, ob osamosvojitvi. Pobuda za plebiscit, kjer se je vse začelo, je prišla na sestanku Demosa na Poljčah. Predlagatelj je bil Vitomir Gros, Kranjčan. Uveljavil jo je Jože Pučnik, Štajerec. Vojna za Slovenijo se je dejansko začela v Pekrah, dobila pa na različnih bojiščih v državi, med katerimi ni bilo prestolnice. Ključno vlogo so v njej igrali Janez Janša, Dolenjec, Lojze Peterle, prav tako Dolenjec, in France Bučar, Gorenjec. Edini Ljubljančan je bil Igor Bavčar.

Mesto Ljubljane v slovenski zgodovini je zato nenavadno: čeprav je danes upravno, univerzitetno in politično središče, ključne idejne in ustvarjalne pobude vznikajo zunaj nje, na tistem vitalnem robu, kjer se slovenstvo srečuje z drugimi kulturami in iz tega stika črpa svojo avtentično moč.

Danes je Ljubljana predvsem prepoznavna kot okrepenelo jedro nekdanje ideologije, reaktualizirano za potrebe Soroševih zgodb. Najmočnejši promotorji prebujenske ideologije so doma prav tu.

Ljubljanska politika je vse bolj odtujena od bistva slovenskega naroda. Namesto da bi se zavzemala za interese ljudi, njihove družine, varnost, blaginjo in kulturno identiteto, se osredotoča na globalistične, skrajno ideološke in pogosto nevarne agende, ki večini Slovencev niso le tuje, temveč tudi škodljive. In pri tem odlično poskrbi zase. Začenši s predsednikom vlade, ki si je s svojo princesko uredil fitnes kar v kleti vladne palače, kot so poročali obveščeni mediji.

Prestolnica je danes postala tudi eno od središč evropskega, če ne celo svetovnega antisemitizma. Pod krinko kritike Izraela gosti dogodke ter sprejema politične odločitve, ki legitimizirajo antisemitizem in ustvarjajo okolje, v katerem je judovska skupnost znova stigmatizirana in izolirana. Ko se bo začel novi holokavst, bo prestolnica soodgovorna. Če ne bo že prej svoje rekel Hamas, pa to mislim smrtno resno. Takšna izzivanja ne minejo neopaženo, četudi je Ljubljana še tako provincialna. Prestolnica se suvereno tudi postavlja na stran palestinskih organizacij, ki so pogosto povezane s terorističnimi dejanji. Da se razumemo: smo proti vsakršnemu nasilju nad Palestinci, dobro pa bi bilo vedeti, kdo je to vojno začel in da so Palestinci pravzaprav v organskem konfliktu s Hamasom in drugimi terorističnimi organizacijami.

Tako ne gre za trezno, uravnoteženo solidarnost do civilistov na obeh straneh, ampak za izraz skrajno levičarskega antisemitskega pogleda, ki ga v Sloveniji spodbujajo akademski in (ne)vladni krogi. Veliko zaradi tega, da si ob tujih žrtvah po farizejsko čistijo svojo vest. Kajti ni znano, da bi kdo od najbolj razglašenih podpornikov parole "Smrt Izraelu" k sebi domov, vsaj začasno, vzel kakšno palestinsko siroto. Če se motim, se rad opravičim. V tej hipokriziji še posebno izstopa - kakšen neverjeten nesmisel! - ministrstvo za zunanje zadeve in evropske zadeve, ki ga vodi Tanja Fajon.

Poleg tega se Ljubljana odkrito ali prikrito nagiba k simpatiziranju z režimi, kot je Iran, ki sponzorira terorizem, in organizacijami, kot je omenjeni Hamas, ki izvajajo napade na civiliste. Takšna zunanjepolitična drža nima nobene zveze z realnimi interesi Slovenije ali varnostjo Evrope. Gre za ideološko zaslepljenost brez vsake moralne in varnostne presoje.

Na notranjepolitičnem področju ta odtujenost pomeni vsiljevanje skrajno levičarskih agend, kulturnega marksizma, izbris zgodovinskih in narodnih temeljev ter redefinicijo družbenih pojmov. Ljubljana ruši tradicionalne vrednote, na katerih je slovenski narod obstal skozi stoletja. Namesto politike, ki bi varovala naše družine, podjetništvo, kulturo in suverenost, nam vsiljujejo projekte, ki so tuji zdravi kmečki pameti, tradiciji in narodni zavesti. Vse to pa je prvenstveno uperjeno prav proti tradicionalnemu slovenstvu, proti domoljubju, če jedrnato povzamemo.

V Ljubljani tako te dni (julij 2025) spet poslušamo zgodbo o podnebnem zakonu. Nevladne organizacije, podnebni svet in ministrstva tekmujejo, kdo bo napisal več paragrafske proze, polne izrazov, kot so podnebna nevtralnost, vmesni cilji, pravična obdavčitev zasebnih letov in zelena proračunska reforma. Kot da je največji problem Slovenije to, koliko ljudi leti z zasebnimi letali. Resno - koliko promilov svetovnega ogljičnega odtisa predstavlja Slovenija? Koliko zasebnih letov gre skozi Brnik? In kdo od slovenskih davkoplačevalcev si v tej državi, kjer zdravstvo razpada in mladi bežijo v tujino, sploh lasti "private jet"?

Ljubljana je očitno mesto, kjer so realni problemi drugotnega pomena, prioriteta pa je, da se v časopisih lepo sliši: Slovenija dobila podnebni zakon. Tako lahko ministri in nevladniki na konferencah prikimavajo drug drugemu, medtem ko upokojenci trepetajo, ali bodo imeli pozimi za drva in elektriko.
In kaj sledi iz tega? To, da je Ljubljana provincialna cokla v razvoju Slovenije.

Razvoja namreč ne more biti brez predhodnega umeščanja v kozmopolitske koordinate. To nadalje raste iz spoznanja o pomerjanju domačega ob mednarodno, kjer so kriteriji bolj zaostreni in norme precej strožje. A šele ob tem se je slovenstvo lahko sploh vzpostavilo: brez bistvenega odnosa z velikim svetom bi zatonili v provincialnost. To je, kar se Ljubljani in njenim "paradnim" institucijam dogaja danes. V velikem svetu ni slovenske znanosti, temveč je znanost, ki je sicer iz Slovenije, vendar je mednarodno relevantna in primerljiva. Ni slovenske kulture in književnosti, je le domača književnost, ki ustreza mednarodnim standardom, pogledu, kaj dejansko je besedna umetnina. Ni slovenskih gospodarstvenikov, so le domači, ki po izobrazbi, biografiji in kriterijih sodijo v mednarodni nabor. In tako dalje, prek novinarstva, zdravnikov in vse do onih, ki naj bi nas zastopali na prizorišču zlorab časti, na oblasti, kot se je utrdila od 24. aprila 2022 naprej.

Zakaj, če bi lahko kje govorili o razprostrtju provincialnih plotov, je to prav v obnebju jagodnega izbora, s kakršnim so nam postregle zadnje volitve. Na pogrebu velikega Primorca (in Antiljubljančana) Borisa Pahorja je tako aktualni minister za Slovence v zamejstvu in po svetu (in neke vrste "superman" Golobove vlade - po številu funkcij pač! (vir), počel nič več in nič manj kot - po ustih pretikal žvečilni gumi. Kamere italijanske nacionalne televizije RAI so to zabeležile. Si lahko mislite večjo provincialnost? Kje je že dotični v službi? Aha, v Ljubljani.

Ampak vse ima politično podlago, ki sega davno v preteklost, do največje prevare slovenske zgodovine, ki se imenuje 27. april, dan ustanovitve OF v Ljubljani. Tedaj sicer ni bilo nič ustanovljeno, je pa bila v življenje pripuščena prva laž, ki je potem določila še toliko ostalih. Na njenih osnovah je v slovensko sodobnost vstopil sloj ljudi, ki je prevzel oblast. Nikoli spet ni nihče Slovencem vladal s toliko nasilja na eni in egoizma, stremuštva ter volje do moči na drugi strani. Ta sloj ima mnoga imena, najbolj povedno bi bilo gospodje-tovariši ali profit-partizani. Milovan Đilas ga je imenoval novi razred. Slednji si je iz prestolnice Slovencev napravil prav neosvojljivo utrdbo.

Vendar: ne v slovenski zgodovini ne v sedanjosti ni nihče iz vrst ljubljanske partijske buržoazije pustil sledu v tistem, kar vzpostavlja družbo v njenih najvišjih legah - v umetnosti in znanosti ali demokratičnemu upravljanju, to je v politiki. Njihov vzpon nikoli ni rodil velike misli, ki bi presegla horizont lastne koristi, niti velike umetnine, ki bi odprla pot resnici o človeku. Največ do česar so prišli, so "spomini", branja za sicer utrjene želodce. Kot je zapisal Leszek Kołakowski, je socializem religija, ki je zamenjala Boga z zgodovino in odrešenje z nasilno reorganizacijo družbe, pri čemer je ustvarila "občestvo sovraštva" namesto občestva svobode. V takšnem svetu oblast ni utemeljena v resnici, ampak v zgodovinski nujnosti, ki svojo moč dokazuje z zločinom.

Prav tako je danes. Ko vladajoči razred časti internacionalni socializem, ga časti preprosto zato, ker je to religija krvi. Ta "konfesija" se neposredno začenja v Ljubljani. Ljubljana ima direktno genealoško zvezo s krvoprelitjem. Zapisali smo, da tisti, ki so ustvarjali zgodovinsko identiteto Slovencev, niso prihajali iz prestolnice. Od Trubarja, Prešerna, Cankarja do Slomška, Maistra, Pučnika in Janše, če povzamemo. Ampak ti so gradili slovenstvo v pozitivnem smislu, kot ambicijo in misijo. So pa ljudje, ki so slovenstvo gradili v negativnem smislu. Nasprotovali so slovenski državi leta 1991 in ji nasprotujejo še danes. Njihova imena so na spomenikih okrog državnega zbora. Nekatera nekoč še bodo, na primer tisto zadnjega predsednika zadnjega centralnega komiteja slovenske partije.

Slovenija bo morala izvesti revolucijo, uperjeno zoper Ljubljano. Čisto dovolj bo, če ji bo vrnila status, ki ga je imela ob osamosvojitvi, ko je bila res prestolnica novoustanovljene države. Sanje ve moje, kam ste se zagledale, bi rekel Ivan Cankar …

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.