Poletje v Svobodi, 5. del: O žabi in volu ter škorpijonu in žabi

Piše: Aljuš Pertinač*

Ena izmed zdaj že skoraj brezštevilnih, praktično brezimnih ministric instant antijanša vlad za en oziroma roko na srce pol mandata je par let nazaj zaslovela z izjavo: Ne da se delat. November je, ne da se delat. Ta izjava je sčasoma postala sinonim za modus operandi slovenske politike. Tako aktualne vladajoče oziroma tiste, ki se napaja iz takšnih in drugačnih virov tranzicijske levice, kot tudi tiste, ki je trenutno v opoziciji in še vedno stavi na Janšo.

Letošnje poletje je recimo, povsem v skladu s to maksimo, ki je seveda že v osnovi zgrešena, ampak o tem nekoliko kasneje, močno obeležil Dars. Saj veste, Družba za avtoceste Republike Slovenije. Navajeni smo že, da Dars ceste obnavlja predvsem poleti, ker se novembra, glej zgoraj, pač ne da delat. Menda cement zmrzuje ali nekaj podobnega. Ampak tokrat so šli še nekoliko dlje. Praktično zaprli, dopoldne v eno in popoldne v drugo smer, so glavno oziroma v resnici edino prometno žilo, ki povezuje severovzhod Slovenije s prestolnico in naprej z Obalo oziroma Gorenjsko. Ker je avtocesta na odseku Dramlje–Slovenska Bistrica de facto zaprta, se promet, tako dnevne oziroma delovne migracije kot seveda tudi ves domači in tuji turistični, preusmerja na edini možen obvoz po magistralki. Dars, kot vse kaže, tega problema ni predvidel. Ker šele sedaj, ko že nekaj mesecev vse stoji, išče rešitve. Dela na cesti so v poletnem času seveda tudi v nam sosednjih državah. Sami smo izkusili, kako to poteka recimo na Hrvaškem in v Italiji. Alfa in omega portala, ki ga pravkar berete, je pred kratkim to "testiral" v Avstriji. Povsod je promet upočasnjen in otežen, ampak poteka. Po domače povedano, se premika. Pri nas pa stoji.

Naš promet seveda ni problem sam po sebi, ampak je simptom stanja duha naše družbe. Zaciklanost je tisto, kar nam preprečuje, kot se paranoidno tolaži Despot Golob, da nam bi res vsi zavidali in da bi postali recimo druga Švica. Zaciklanost v stare, zmeraj iste in ponavljajoče se vzorce. Vzemimo najbolj plastičen, da ne rečemo banalen primer. Že kaj kmalu po nastopu vsakokratne instant antijanša vlade za en oziroma pol mandata začne kvazi strankam, ki takšno koalicijo sestavljajo, padati podpora, Janezu Janši oziroma SDS pa rasti. Ta trend se potem, z občasnimi nihanji seveda, ki pa so bolj na ravni statistične napake, nadaljuje skozi ves mandat, do trenutka, ko se, v resnici ali pa zgolj v predstavi ljudi, začnejo približevati parlamentarne volitve. Potem se stvar kar naenkrat čudežno obrne. Za ilustracijo si poglejmo predvolilne napovedi in kasnejše rezultate parlamentarnih volitev od vključno 2008 dalje. Predčasne volitve leta 2014 bomo tu zavestno izpustili, ker je bil takrat Janša zaprt in seveda ni mogel enakopravno sodelovati v volilni kampanji. Leta 2008 so ankete napovedovale zmago Janševega SDS do par dni pred volitvami, na koncu je zmagal SD Boruta Pahorja. Na predčasnih volitvah leta 2011 je kazalo na tesno zmago Janše oziroma izenačen izid, na koncu je relativno prepričljivo slavil Zoran Janković z istoimensko stranko. Na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2022 so ankete kazale izenačenost med Janšo in Golobom, na koncu pa je slednji dosegel rekordno zmago. Edina izjema, ki potrjuje pravilo, so predčasne volitve, ki so bile sicer izvedene v terminu rednih, leta 2018, ko je odstopil takratni premier Miro Cerar in je Janša vodil od starta do cilja ter volitve tudi prepričljivo dobil. Pa še takrat mu ni uspelo sestaviti vlade, ker po volitvah pač nihče ni želel iti z njim v koalicijo in je vlado sestavljal zabavljač Šarec.

Kaj nam to pove? Na prvo žogo oziroma površno, da ankete pač lažejo. Podrobneje pa, da bolj kot se bližajo volitve, bolj se pri večinskem delu volilnega telesa, ki se volitev kasneje tudi dejansko udeleži, zmanjšuje privlačnost Janše oziroma njegove stranke. Vzroka za to sta predvsem dva.

Prvi in mogoče tudi pomembnejši, kdo ve, je antijanša histerija, ki pri nas pred vsakimi volitvami dosega že kar biblične razsežnosti. Tako kot so se stopnjevale biblične nadloge, ki jih je Bog poslal nad Egipt, tako se ta antijanša histerija stopnjuje pri nas. Tokrat se zdi, da je na vrhuncu že sedaj, čeprav je do volitev še najmanj dobre pol leta. Razlog je seveda ta, da vladavina svobode norosti vladajočega para RoberTina, razen antijanša histerije, praktično po treh letih vladanja nima nič pametnega oziroma za ljudi koristnega pokazati. In po toliko letih indoktrinacije oziroma pranja možganov s strani medijskega kartela dominantnih medijev v službi tranzicijskega kapitala in centrov moči tranzicijske levice je antijanša histerija po našem volilnem telesu in celo po političnem prostoru že dodobra razširjena. Celo tako zelo, da so ji podlegle tudi Janši tradicionalno naklonjene in nekoč zavezniške desne politične stranke.

Drugi vzrok, ki, če že ni enako pomemben, pa nikakor ni zanemarljiv, pa je, da se Janša pred vsakokratnimi volitvami pregovorno "(po)trudi", da bi se ja priskutil čim večjemu delu neopredeljenih oziroma nestanovitnih, begavih volivcev. Drugače se je vedel zgolj enkrat, pred volitvami leta 2004, ko mu je podpora do volitev ves čas rasla in je na koncu tudi prvič zmagal. Od takrat naprej pa se zdi, da Janša ne more iz kože Janše, kot ga na veliko in večkrat kot ne tudi neupravičeno slikajo njegovi politični nasprotniki. Poglejmo si torej nekaj Janševih potez oziroma stališč, ki mu po našem mnenju ta hip spet znižujejo delnice pri njegovih potencialnih oziroma netradicionalnih volivcih.

Prva je seveda neomajna, že skoraj bolestna podpora Izraelu. Da ne bo pomote, Izrael je že od osamosvojitve naprej Sloveniji prijateljska država in vsak pameten slovenski politiki bi si moral prizadevati, da imamo z njim dobre, če že ne odlične odnose. To pa seveda ne pomeni, ravno zato, ker gre za prijateljsko in ne nam sovražno državo, da moramo na odprti sceni ploskati vsemu, kar počne vsakokratna izraelska oblast. Janševa zaciklanost se tu kaže predvsem v tem, da tudi, ko se ocena izraelskih ravnanj do Palestincev korenito spreminja pri še veliko bolj tradicionalnih in močnih zaveznikih Izraela od Slovenije, denimo pri Veliki Britaniji in celo v dobršnem delu ZDA, trmasto tišči glavo v pesek in zagovarja vojna hudodelstva, zločine proti človeštvu in vojne zločine, o katerih dnevno poročajo sicer tradicionalno proizraelski tuji mediji, mnenjski voditelji in seveda mednarodne inštitucije, kot so recimo Zdravniki brez meja. Tudi če verjamemo, da si vsi Palestinci zaslužijo pravično kazen za lanski teroristični napad, ki ga je izvedel Hamas, in da mora ta kazen biti nesorazmerno visoka, navaden človek, še posebno če je kristjan, težko ostane neobčutljiv za brezštevilne smrti, tudi od lakote in trpljenje nedolžnih otrok ali, če hočete, načrtnega izstradanja celotne populacije Gaze, da bi Izrael tako prišel do novega ozemlja, naravnih virov in novih turističnih kapacitet. Aktualna oblast v Izraelu na čelu s premierjem Benjaminom Netanjahujem, ki mu zaradi Mednarodnega sodišča v Haagu grozi aretacija in proti kateremu tudi doma v Izraelu teče več kazenskih in političnih postopkov ter pod njegovim poveljstvom izraelska vojska v Gazi in tudi na Zahodnem bregu, čeprav se tam dogajajo manjše svinjarije, dokazano serijsko izvaja vojne zločine in zločine nad civilnim prebivalstvom. To ni mnenje ali stališče propalestinskih povampirjenih levičarjev, ampak je objektivno dejstvo, pred katerim si recimo ne moreta več zatiskati oči niti predsednica Evropske komisije in evropska komisarka za zunanje zadeve.

Večinsko mnenje v Sloveniji, to si upamo trditi, tudi če v palestinsko izraelskem konfliktu ni izrazito, brezprizivno ali slepo na strani Palestincev, se v zgoraj opisanih primerih zagotovo postavi na stran šibkejšega (ker je to tudi stran, na kateri smo slejkoprej zmeraj tudi sami). In to torej Janši objektivno škodi. Seveda Janša neomajno ne podpira Izraela zato, ker bi bil sam krvolok oziroma nor, ampak zato, ker meni, da se mu to politično in mogoče tudi finančno izplača. Če se Zahod, kot sedaj kaže, dokončno obrne proti Izraelu, potem Janša očitno ne more več brezprizivno računati na njihovo podporo pred volitvami. Morebitna eksplicitna podpora Izraela Janši sicer ni kar tako. Judovska država ima sredstva in znanje, s katerimi lahko vpliva na rezultate volitev tudi pri nas. Mogoče se je to že zgodilo na zadnjih evropskih volitvah in mogoče se bo spet na naslednjih parlamentarnih volitvah. V tem primeru se bo Janšev gambit seveda krepko izplačal. Ampak v tem trenutku in z informacijami, s katerimi ta hip razpolaga splošna javnost, mu to zagotovo škodi.

Drugo Janševo ravnanje, ki mu znižuje ceno pri neopredeljenih volivcih, je njegovo poveličevanje hrvaškega nacionalističnega pevca Marka Perkovića Thompsona. Da se gre neki Janša, ki odkrito in upravičeno računa na volilno zmago oziroma na to, da bo naslednji slovenski premier, fotografirati v VIP-loži nekega izrazito prohrvaško in nacionalistično usmerjenega spektakla, ki ga neminovno spremljajo tudi poveličevanje ustaštva in obujanje totalitarnih simbolov oziroma obeležij, je, kot bi rekli v nekdanji skupni državi, skoraj "van pameti". Pod vladavino ustaške NDH namreč niso trpeli zgolj Srbi, Romi in komunisti, ampak tudi številni Slovenci. In nobenemu tujemu politiku ne pritiče, da javno v tujini izkazuje podporo nečemu, kar je v taisti tuji državi z njihovo ustavo prepovedano. Kdor ne verjame, naj si pogleda, kaj si recimo o tem misli nekdanja hrvaška premierka Jadranka Kosor. Izražanje podpore hrvaškemu nacionalizmu, pa si o naših južnih sosedih ne mislimo nič slabega, vsekakor ne more biti v prid dvigu nacionalne zavesti pri nas, ker Thompson ne poje o Slovencih in Sloveniji.

Tretje in hkrati najbolj recentno Janševo ravnanje, ki definitivno priliva olja na ogenj antijanša histeriji, pa je njegovo stališče, da sta položaj slovenske manjšine v Italiji in Avstriji ter odnos tamkajšnjih oblasti oziroma večinskega prebivalstva do nje notranja stvar teh dveh sosednjih držav, v katero se uradna slovenska politika ne sme vmešavati. Češ, s tem naj se ukvarjajo Italijani in Avstrijci, ne pa denimo predsednica Slovenije. Takšno Janševo stališče je z vidika slovenskih nacionalnih interesov nedvomno škodljivo, če ne celo izrazito naivno. Med drugim tudi negira nekaj mednarodnih pogodb, kot so recimo Avstrijska državna pogodba o nasledstvu ali pa Osimski sporazumi, katerih pravna naslednica je Republika Slovenija. In je hkrati v izrazitem nasprotju s 5. členom slovenske ustave, ki izrecno nalaga državi Sloveniji, da "skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah". Janša torej zagovarja protiustavno ravnanje, kar seveda zbuja resne pomisleke glede njegovih ravnanj, ko/če ponovno pride na oblast. Hkrati pa nam z vsemi naštetimi potezami in ravnanji simbolno sporoča, da sta njegov program Izrael in Ukrajina, slovenska manjšina v Italiji in Avstriji pa recimo ne. Moremo po vsem tem upravičeno verjeti, da smo "njegov program" vsaj Slovenci, ki živimo v Sloveniji? Kdo bi vedel.

Da ne bo kakih neupravičenih zmot, Janši seveda ne očitamo, da si ne želi dobiti prihodnjih parlamentarnih volitev. Vidimo pa dovolj argumentov za sum, da bi mu zavedno ali morda nezavedno pasalo, če bi parlamentarne volitve sicer dobil, vlade pa, kot denimo po volitvah leta 2018, ponovno ne bi sestavil. Kaj se je takrat zgodilo, vemo. Takratni premier Marjan Šarec je na polovici mandata vrgel puško v koruzo in Janši omogočil, da je dve leti, tudi ali pa predvsem zaradi pandemije covida, vladal s trdo roko. Računa Janša morda tudi tokrat na podoben scenarij? Čas bo pokazal.

Za konec tokratnega umovanja lahko po našem mnenju aktualno politično situacijo dovolj dobro opišemo z dvema znamenitima basnima. Prva je tista o žabi in volu, po kateri žaba zavida volu njegovo veliko, okroglo pojavo. Hoče mu biti enaka in se napihuje, da bi to dosegla. Pri tem se razpoči in pogine. Nauk te basni je dovolj očiten. Žaba je v tem primeru vsekakor naš predragi sončni kralj, Despot Robi. Ta se že praktično ves mandat napihuje in napihuje, da bo vsak trenutek počil. In če je Roberto žaba, potem ste verjetno uganili, katera je druga znamenita basen, ki jo imamo v mislih. Prav imate, to je basen o škorpijonu in žabi. Saj jo poznate? Škorpijon je bil ujet na kosu debla, ki je plaval po reki navzdol. Ko je mimo priplavala žaba, jo je prosil, ali mu lahko pomaga priti na rečni breg. Žaba nad to prošnjo ni bila najbolj navdušena, saj se je bala, da bi jo škorpijon pičil in ubil. Škorpijon ji je zato mirno odvrnil: "Če pičim tebe, bova oba utonila." Žabo je odgovor pomiril. Hkrati pa se ji je zdelo zelo imenitno, da bo lahko pomagala škorpijonu. Zato mu je prijazno ponudila svoj hrbet in začela plavati proti rečnemu bregu. Na pol poti jo je škorpijon nenadoma pičil. Razočarana žaba ga je žalostno vprašala, čemu, saj bova sedaj oba umrla. "Ne morem si pomagati, to je v moji naravi," ji je odgovoril škorpijon. Škorpijon je v tem primeru seveda Janez Janša.

Tudi nauk te basni je popolnoma jasen. Ljudje pač ravnamo po svoji naravi, kar je neodvisno od tega, kako drugi ravnajo z nami, in/ali celo od posledic naših ravnanj. Če sklenemo: prav lahko se zgodi, da bo škorpijon Janša na prihajajočih volitvah do smrti pičil žabo Goloba. Ampak razni Prebiliči, Logarji in zagotovo še kdo pri tem odkrito računajo, da bosta potem politično utonila oba.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.