Mirka Zamernika sem spoznal po državnozborskih volitvah 1996, ko je kot mlad poslanec prvič vstopil v slovenski hram demokracije. V tem času sem bil sekretar poslanske skupine SDS (takrat še SDSS), ki se je povečala iz 4 na 16 poslancev. Večina je bila seveda novih in potrebovali so pomoč, od razlage postopkov, do tega, kje je WC. Skozi te postopke sem vse zelo dobro spoznal. Z Mirkom sva ustvarila neko globljo vez, ki naju je povezala za zmeraj. Najine poti so se razhajale in zbliževale vse do danes, ko mu rečem, kar lahko le redkim, prijatelj. Ves ta čas sem ga opazoval, oziroma sem opazoval kako sprejema odločitve. Mnogokrat več kot to, včasih me je vprašal za nasvet, včasih ga je upošteval, nemalokrat ravnal popolnoma nasprotno. Kot je to storil leta 2008, ko se je odločil, da ne bo več kandidiral za poslanca. Na prvi pogled je bila to popolnoma butasta odločitev. V resnici je to tudi na drugi in tretji pogled. Zame je takšna še danes. Lahko pa jo razumem, ker Mirka dobro poznam. Od prvega dne, ko je vstopil v parlament, se je  boril z vprašanji kaj je prav in kaj ni. Ni se zadovoljil z dobro plačano službo, v kateri ti ni treba drugega kot pritiskati tipke. V bistvu je na prvo mesto postavil etiko. In pričujoča knjiga je knjiga o etičnih vprašanjih, kot so potekala na mikro nivoju v glavi nekdanjega poslanca.

Vprašanje etike v slovenski politiki je še posebej zanimivo zaradi rezultata predčasnih volitev v Državni zbor 2014. Zmagala je popolnoma nova stranka, katere ključna programska točka je bila etika. To so vprašanja, ki so neposredno povezana s smislom življenja. Vsak posameznik dnevno sprejema odločitve, ki so v bistvu etična. Kaj je prav in kaj je narobe? Kaj je dobro, kaj je slabo? Odgovori so odvisni od vrednot posameznika in vrednot, ki veljajo v določeni državi, družbi ali okolju. Gre za odločitve, katerih posledice so omejene na posameznika in njegovo vplivno okolje. Pri sprejemanju odločitev v politiki pa gre za vprašanja, ki se nanašajo na celotno državo, na vse, oziroma večino državljanov. Zato je etika na tem nivoju toliko bolj pomembna. Kaj natančno naj bi ta »etika« pomenila za zmagovalno stranko SMC, niso nikjer zapisali. Verjetno ne gre za temeljna etična vprašanja kot so smrtna kazen, evtanazija, splav…, temveč za etiko v politiki kot so poštenost, spoštovanje zakonov, izpolnjevanje obljub ter nekoruptivnost v najširšem smislu.

To pa je neposredno povezano z dojemanjem politike v naši družbi. V antičnih časih so plemenitost in poštenost enačili s politiko in kot je zapisal Aristotel: »Zato mora tisti, ki hoče s pridom poslušati predavanja o plemenitosti in poštenosti, skratka, o politični znanosti, že imeti privzgojeno osnovo plemenitosti. Izhodiščna točka je namreč dejstvo, da je nekaj tako, in če je to dejstvo dovolj osvetljeno, tedaj sploh ni potrebno pojasnjevati zakaj je tako. Človek s privzgojeno osnovo plemenitosti temeljna načela že pozna ali pa si jih lahko brez težav prisvoji. Kdor pa jih ne pozna in jih tudi ne more dojeti, naj posluša Hesiodove verze:

Daleč najboljši je mož, ki sam spozna, kaj je pravo, dober je tudi, kdor drugih pravilne nasvete posluša; kdor pa sam ne razmišlja, kdor gluh je za modre nasvete, ta je brez vsake veljave, od njega ni prave koristi.« (Aristoteles, 1994, str.51).

S tem tudi jasno nakaže kakšni ljudje so se ukvarjali s politiko in kako so ljudje cenili politiko. Aristotel nadaljuje razmišljanje o družbenih vlogah in trdi, da zdravnikov cilj ni delati v svojo korist temveč v korist bolnika; torej zdraviti bolezen. Prav tako velja to za politika, delovati mora v splošno korist in ne v svojo.

To so popolnoma logične in razumljive stvari, s katerimi bi se večina popolnoma strinjala. Dejansko stanje je žal zelo drugačno. Postali smo družba nezadovoljnih ljudi, ki vidijo vse narobe in stalno kritizirajo. Za vse so postali krivi politiki. Pri tem pa pozabljamo, da so politiki zgolj odraz večinskega razmišljanja ljudi. Moja trditev je, da smo Slovenci veliki hinavci. Zakaj? Ker drugače vrednotimo dejanja politikov, kot svoja enaka dejanja. kadar rešujemo svoje probleme, delujemo po načelu »Ali poznaš koga?«. Ta besedna zveza opisuje naš odnos do korupcije, kadar se nanaša na nas osebno. Moja ocena je to, da gre za večinsko ravnanje Slovencev kadar se znajdejo v težavah v odnosu do javnih uslužbencev. Če si otrok nategne vezi v kolenu in je potrebno čakati 6 mesecev za pregled z magnetno resonanco, bo odziv večine ta, da pokličejo(mo) nekoga, ki morda pozna nekoga, ki lahko to uredi v krajšem času. Podobno je pri zapletih z urejanjem dokumentacije na občini ali upravni enoti. Pri tem nimamo občutka, da delamo kaj narobe. Ne zdi se nam etično sporno, da bo nekdo drug, zgolj zato, ker poznamo nekoga, čakal dlje. To lahko potrdim na primerjavi odgovorov dveh anket. Na vprašanje kako ocenjujete korupcijo[1] je kar 89% odgovorilo, da kot velik problem. V drugem vprašanju[2] pa skoraj 60% vprašanih odgovori, da gredo pri zdravniku preko vrste oziroma bi šli, če bi imeli možnost. Iti preko vrste pri zdravniku je mogoče, zgolj če poznaš koga, ki ti pri tem pomaga. Ta odgovor potrjuje tezo, da Slovenci, kadar smo v težavah, ravnamo po načelu »ali poznaš koga?«. To pomeni, da brez pomislekov izkoristimo priložnost, ki nam omogoča pridobiti korist. To pa ustreza definiciji korupcije v širšem smislu. In to kljub temu, da skoraj 90% ljudi ocenjuje, da je korupcija v Sloveniji velik problem.

Tudi zato je Mirkova knjiga izjemen prispevek k razumevanju slovenskega političnega prostora. Opisuje tako osebne boje in razmišljanja o tem kaj storiti, do globokih vprašanj o smislu življenja in osebnem poslanstvu. Bralca postavi v vlogo racionalnega ocenjevalca in s tem odstre tančico skrivnosti, ki zaradi nevednosti, slovensko politiko stereotipno meče v polje zla. Vprašanje strinjanja z avtorjevimi odločitvami postane nepomembno. Bistveno je, da vidimo kako »naše« so dileme politikov, ter da so posledice njihovih odločitev boleče tudi za njih same, mnogokrat bolj kot pri nas slehernikih.

Prispevek te knjige k bolj etični družbi bo ogromen, če bomo bralci spoznali, da etika ni zgolj vprašanje politikov, ampak predvsem nas samih. Kot je rekel nek moder človek, katerega ime sem pozabil: »Druge najlaže spremenimo tako, da spremenimo sebe«.

Zato bom za zaključek citiral Platona:

»Toda pravična država lahko obstaja le tam, kjer so pravični ljudje.«