MOJ GOST …

Še napol miže

sem stopal v megli

zmrzlih senožet,

da prebujanje ulovil bi

sončka v objektiv

in skušal se pogret.

Volneno kapo

skoraj na oči sem dal

prestapljal se in cepetal,

nestrpno zrl sem

tja gor v bele gore,

da bi prve žarke zbral.

Končno se začelo je

počasi lezla je

po nebi do Kanina,

svetloba sončka

rezala je meglo,

risala rdečino.

Veličastno sem

posnel to čudovito jutro,

ki budilo je lepo,

ujel sem vse

kar sonce je ošvrknilo

skoz jutranje nebo.

Sem zapustil senožeti

in podal se dol

na sredo te doline,

iz oči v oči

izzval sem sonce

na spopad divjine.

Sramežljivo je iznad gora

priplezalo počasi

v moj foto-objem,

ujel sem ga

v vsej svoji veličini

in obstal sem nem.

Ko z žarki te obišče

in stegne v pozdrav

krasota energije,

enostavno moraš

začutiti v sebi nekaj

kar obetajoče bije.

Sem počutil se

kot bi povabil sam

ga danes v to dolino

in proti večeru

ga pospremil vse do tja,

kjer je zapustil domovino.

Hvala sonček…

by Mikla