KOČA …

Visoko v goráh,

kjer je še volkove strah,

postavljena je koča topla,

majhna okna, vsa zasopla.

Snežni metež jo objema,

zunaj mrak je, skoraj tema,

decembra krasen je večer,

njega vase vpijava nemir.

V koči drva prasketajo,

v ognjišču se z žerjavico igrajo,

pred kaminom mehka koža,

v njej objeta sva in naju boža.

Skupaj polniva pričakovanje,

izpolnila najine sva bele sanje,

sva le ti in jaz in topla koča,

pravljica pred nama je mogoča.

Ob svetlobi ognja sva sproščena,

v nežnosti trenutka poglobljena

in z dotikom vsakim lepše je,

v tišini bitja slišim ti srce.

Kako neskončno meni je lepo,

ko ti zaupaš svoje mi telo,

in si razigrano radovedna,

v želji, da bila oba bi si poredna.

A najlepše je v koči sred' gora,

kjer zima nama je ljubav našla,

ujeta v snežno sva belino,

nama ne mudi se v dolino.

Prelepo je, praznični nasmeh,

jaz in ti v snegu, v zraku greh,

do jutra ognju sva sledila,

znova drug v drugega se zaljubila.

Globoko v dan sva vstala,

v smehu kepala sva se, igrala,

kot otroka čakala sva nov večer,

ko bova srečala spet svoj nemir.

Lepo je …

… saj visoko v goráh,

kjer je še volkove strah,

postavljena je koča topla,

majhna okna, vsa zasopla …

by Mikla