FOTOMIR …

V jutranji obred

spet kavnega sem

zrnja zmolil mašo,

in komaj prebujen

vse svoje čute

gnal na pašo.

Skozi meglice

lastnega razuma

misel sem prebujal,

kdaj in kje obstal

je včeraj moj korak,

sem komu ga ponujal?

Tu sedim za mizo,

na začetku tedna,

kje šele je petek,

kaj bo duša

do takrat počela,

vrnjena spet na začetek.

Toda vstanem

in brez mislil stečem

do vhodnih vrat,

tam pograbim jakno,

kapo, šal in rokavice

pa seveda fotoaparat.

Dela družbo mi,

v iskanju tebe čas

je moj fotografija,

v njem lovim vse duše

skrita v naravnem

njih je hudobija.

Me pomirja dan,

ko skozi objektiv

vdahnem mu življenja,

res pozabim nase,

na vso tisto vedno

tanko nit trpljenja.

Ujamem ko želim

in kar hotel sem

dnevu duše napolniti,

se umaknem v svoj svet

in tam prebiram,

kar se ni mi moglo skriti.

In dan na dan,

brezalkoholno pijan

si spajam to življenje,

potrpežljiv v misli,

racionalen v poljubih,

tvegam lastno potrpljenje.

by Mikla