MOJ DAN …

Z jutrom vedno se rodi

mi upanje na novo,

danes je moj dan

si rečem zagotovo.

Se začne normalno

in vse lepo poteka,

kavica in zajtrk,

kruhec z malo mleka.

Dobre volje sedem

prečekiram net,

dan bo dober zgleda,

saj je umirjen svet.

A glej ga zlomka,

malo pred deveto,

se pripelje poštar

dnevna volja je načeta.

Tri položnice na kupu

in grozilna pisma dva,

pa zapoj potem če moreš,

in če se ti še sploh da.

Pa si rečem, se hrabrim,

nimam, bo počakalo ko bo,

vržem vse na kup, da čaka,

ko pač na račun bo kaj prišlo.

Se oblečem, grem po kruh,

ustavi me lokalna lepotica,

veš kdo umrl je in kaj dogaja,

ne uide niti ena ji novica.

Pa nasmej se spet če moreš,

vse gre k vragu vse umira,

le najboljši so na vrsti,

vse ki vredni so, pobira.

Ko obupam že povsem,

da dan uspel mi bo kot hočem,

z davčne prejmem tisti klic,

ne vem al' smejem se ali naj jočem.

Za ušivih trideset evričev,

skoraj mi umor grozi,

pa še stroški opomina,

novih evrov pet me kar zmrazi.

Pa se zmenim, da takoj bo

na računu gromozanska vsota,

niti ne preverjam če imajo prav

ali pri njih je možna zmota.

No ko plačam vse te grehe,

se oddahnem spet na kavi,

se prisede k meni brihta,

a je moj prijatelj pravi.

Tam modrujeva o »jebi«

ki preplavila je svet,

malo dobrega o sebi

in o drugih v glavnem spet.

Dan pomika se v noč,

vmes seveda dva obroka,

da bo žakelj stal pokonci,

v sebi pač nahranim si otroka.

Končno pride ta del dneva,

ki mu pravimo večer,

pokliče me najboljša bejba,

greva si lovit nemir.

Se sprehajava in je lepo,

cel dan pojasnim in razložim,

pa kako krivičen je ta svet,

se stisnem k njej in ji potožim.

In ona …

… ona me razume spet,

najlepši del je moj'ga dneva,

ona vrne upanje mi v svet

in sem hvaležen, ker ji uspeva.

Tako spet ležem dobre volje,

čakam v nasmehu dan nov spet,

ko se ponovi vse skupaj

in finančni poštarjev paket.

A ne dam se …

… z jutrom vedno se rodi

mi upanje na novo,

danes je moj dan

si rečem zagotovo …

by Mikla