SIJAJ, TI LE SIJAJ …

Jutro mrzlo slana bela

čez ravan razteza se v dan,

čaka sonček svoje da prispeva

in stopí ta hlad na mojo dlan.

Se pozno sonček moj prebuja,

mu lepo je malce dlje pospati,

naj narava tudi malce še počiva

preden z nami se prične igrati.

Zavit v topla oblačila hodim

in prijetno pod menoj belina škripa,

izdih kot je nekoč kadila cigareta,

mraz pomore, da ne pride gripa.

Na visokih gorah tu okoli mene

pomarančni dela se preliv,

sonček z barvanjem pričel je,

ga za vas ujamem včasih v objektiv.

O kako je čudovito to opazovati,

ko se sence črta niža v dolino,

mraz pritiska še bol k tlom,

a že čez čas se imeli bomo fino.

Vstal je sonček moj in si oči pomel

z žarki kobaca se v moje kraje,

bo pobožal vse kar dobro je tu doli,

pozdrav bo soncu ponoviti treba vaje.

Naj ogreje sproti še ljubezen mojo,

da z nasmehom bode se talila,

saj predolgo ujeta v kocki je ledu

in ji je čas da spet me bo zalila.

Sijaj, ti le sijaj sončece mi zlato,

na dolino, polja in mojo trato,

energijo daj ljudem okoli mene,

da na plan vse dobro izvlečejo bogato.

Sijaj, ti le sijaj …

by Mikla