MOJI R(J)OŽICI…

V jutru

zbujajo dežja

me kapljice

po strešnem

steklu,

ko postaneš

prva misel

mi ljubezen,

prednost tvoja

je pred mislijo,

da ušel sem

peklu.

Moje tvoje,

končno

spet lepo je…

Res,

s teboj

budim se,

zadnja misel si

ko ležem,

mi življenje

zdaj drugače,

polnejše izgleda,

ko vsak dan

se s čudovito

njeno mavrico

lahko povežem.

Moje tvoje,

končno

spet lepo je…

»Ljubim« te,

beseda moja,

ki ob tebi

končno več

se ne obrabi

ne razbarvajo

je niti misli

in skrbi,

ki dan preizkuša

jih na meni,

tvoj pogled z lahkoto

jih pozabi.

Moje tvoje,

končno

spet lepo je…

Tebi

zjutraj te

oči odpiram,

jim podarjam

prvi dih,

vse bolj kasno

te zvečer

položim v sanje,

duša umirjena

postaja končno

spet odporna

na prepih.

Moje tvoje,

končno

spet lepo je…

by Mikla