PRIKLON …

Pozno popoldansko sonce

skozi krošnje sili,

izgubilo svojo moč je

v deželi moji rajsko mili.

Le še jaz na produ

svojega potoka vztrajam bos,

namakam noge v vodo,

družbo dela mi povodni kos.

Spoštujeva oba se,

našla tu svoj mir sva zase,

on ustvarja gnezdo in družino,

jaz tu snujem svoje boljše čase.

… tu dom je moj,

občutki pravi,

duša se priklanja

materi naravi …

Vedno daljše sence

ohladile bodo to dolino,

dale v deželi dihat vsem,

ki s težka sopejo skozi vročino.

V mojem raju,

kot bi zdaj vse oživelo,

prikazalo se na plano,

kakor šele zdaj bi smelo.

Še potoček moj bolj glasno

pada prek jezu v globino,

oživel je svojo pesem

iz hribovja dol v dolino.

… tu dom je moj,

občutki pravi,

duša se priklanja

materi naravi …

Odvržem vse na sebi

in v svežino se poženem,

ohladim tegobe dneva,

na obraz nasmeh nadenem.

Čudovito je, kot misel nate,

ki me spremlja ko te ni,

v idili te narave pesem zate,

v glavi moji rima oživi.

Sonce pa hiti proti Kaninu,

poslovilo se bo spet od dneva,

zjutraj na Svitnjaku nas pozdravi,

ko mu kos povodni budnico prepeva.

… tu dom je moj,

občutki pravi,

duša se priklanja

materi naravi …

by Mikla