MIDVA…

Droben dež in megla

v ranem jutru se lovita,

vsa svobodna, razigrana,

kakor midva, nežna in spočita.

Ne mudi se nama, nosiva

v sebi užitke in brezdelje,

polniva ljubezni pisan vrč,

da izpijeva ga v nedrih te nedelje.

Zapri oči,

te peljem tja,

kjer čakam te,

sva le midva.

Prsti prepleteni najini

budijo se, navihano igrajo,

raziskujejo se, kot bi prvič,

a vso pot do užitka že miže poznajo.

V skrivnostni svet občutka

toneva megleno solzne te nedelje,

neprestano iščeva vse ponovitve,

da ne izpustiva niti ene želje.

Zaprem oči,

me pelješ tja,

kjer čakaš me,

sva le midva.

Tu sva, jaz in ti zasužnjena,

zavlada nama bog užitka,

v ritmu nežne čutne violine

bova našla sled do spet počitka.

Ma, briga naju za turobno vreme,

duši najini spočiti iščeta nasmeh,

saj le v tem odkrila sva vso bogastvo,

ne meneč se za denarje in uspeh.

Zapri oči,

te peljem tja,

kjer čakam te,

sva le midva.

by Mikla