OŽIVIŠ…

Nepremično gledam

tvoje jutro se prebuja,

si utiram te v spomin

ko snežni dan zamuja.

Tako je lepa, mislim si,

brez ličil je koža krasna njena,

saj le teh ne potrebuje

je najlepša neponarejena.

Lep pogled je nate,

kadar se budiš,

kot prišla pomlad bi,

v meni nežno oživiš.

Sneg na strešno okno

budnico narahlo poje,

tiho nežno se prebuja

poleg mene zlato moje.

Ne mudi se nama,

danes se lahko igrava,

ni obveznosti v planu,

pa tudi zunaj rahlo naletava.

Lep pogled je nate,

kadar se budiš,

kot prišla pomlad bi,

v meni nežno oživiš.

Zrem ti v krasne očke

in lovim tvoj jutranji nasmeh,

si zadovoljna moje družbe,

rišeš vso hvaležnost v očeh.

S čim sem si zaslužil,

vse te misli čutne tvoje,

se zavedam da sem srečnež,

ko pripadam tebi srce moje.

Lep pogled je nate,

kadar se budiš,

kot prišla pomlad bi,

v meni nežno oživiš.

Zbujéna si, ko vonj predrami

te ob dobri kavi se zbudiš,

v nasmehu srkaš ta opoj

in šalam mojim pritrdiš.

Lepo ti je, ko pozno jutro

vso naspano te objame

in povabi v nov uspešen dan,

ki mu življenje najino verjame.

Lep pogled je nate,

kadar se budiš,

kot prišla pomlad bi,

v meni nežno oživiš.

by Mikla