SAMOVKLES…

Vklesala duša sama

se je v najbližjo skalo,

le za spomenik ji svoj

še upanje lahko ostalo,

tam nemo ždi in gleda,

kar pač pride mimo,

ko jo kaka rožica obišče

ali sveča za čez zimo,

v trdi kamenini želja

je poslednja skrita,

»tu počivala bom sama«,

zase vedno čudovita,

je odšla, zavedno,

ni prenesla tega več,

da kdorkoli jo v sebi nosil,

pač je redno metal preč,

se naveličala nazaj

prihajati je dušca zlata,

raje tu v skalovju

z večno burjo se igrata,

ne boli več dušo zapuščeno,

pa kdorkoli mimo pride,

tu v skali vklesana je in tiho,

mraz več vanjo ne zaide.

by Mikla