SOŠKA JESEN

Odšla toplota je

in z njo se daljšajo rokavi,

prek doline soške

mrzel vetrič se pojavi.

Tu jesen na vrata trka,

po vrhovih preskakuje,

dan postal je krajši,

ptice hodijo na tuje.

Konec kratkih hlač je,

govorica le je še domača,

tujcev ni, ne bo jih do pomladi,

samevajo lokali, majhna plača.

Le še Soča ista je,

ki skozi barve teče,

ko dolina cela

v škrlatno se obleče.

Kar naenkrat je izginil

ves ta drenj okoli reke

in ljudi prijaznost zapustila je,

so težke naše veke.

Le tu in tam pogled se ustavi,

malce višje sega do Kanina,

v mislih neka zimska tiha želja,

da napolni tudi v snegu se dolina.

Ko vrneta se znova smeh in radost,

polna srca, gneča v trgovini,

oživijo govorice in narečja,

prijazne bodo zopet smučke Bovški zgodovini.

Vendar upanje v peščici njih ostaja,

še nekje spomine našli so v sebi,

družno so stopili skupaj končno,

da ta lepa vas propadla ne bi.

Saj poletje ni vprašljivo,

če nam Soča ne presahne,

strah nam vzbujajo ljudje,

ki s katastrofo spet se jim oddahne.

Se spreminjamo ob reki bitja,

sploh ne vemo kaj bi radi,

pa tako preprosto se srce posluša,

ko slovenski stari utečemo navadi.

Le še Soča ista je,

ki skozi barve teče,

ko dolina cela

v škrlatno se obleče.

by Mikla