SMARAGDNA POT…

Visoko nad licem Zapodna,

rodiš se ti biser modrine,

valeč se po kamnih nerodna,

pobiraš med potjo spomine.

Niz doli pritečeš v Trento,

v Tožbarja zibel rojakov,

tu tekneta močnik s polento,

na stotine fejst je junakov.

Prekrasna se kar nadaljuješ

in pot skoz skalovje utiraš,

med vsemi vrhovi kraljuješ,

rok pridnih izkušnje nabiraš.

Mimo vasice, dolge in lepe,

ki tvoje ime so ji dali za vedno,

skozi korita brežina te tepe,

dokler te Lepenca ne sreča vso čedno.

In tečeš po poti, turkizna postajaš,

mogočni so tvoji tolmuni, korita,

na njej vsako brv in potko osvajaš,

so s tvojimi pencami jutra umita.

Do Šušlna svojo širino nabereš,

ko mimo Girklce rečeš »adijo«,

vse do Čezsoče glasneje se dereš,

brzice Koritnice vmes te shladijo.

Pa zopet bolj leno po Bovški kotlini,

med potjo Kanin ogleduješ

in že ko Svinjak te izgublja v daljini,

se v Učjine čeveljčke lepa obuješ.

Spet tečeš turistov bogata naprej,

Srpeniško Trnovska ljubezen ti maha,

skozi Otono vse do Kobarida,

pod Toncovim gradom kraljuješ brez daha.

Napoleona kamniti se lok ti priklanja,

mu mahaš veselo v častni pozdrav,

pod kraji Gregorčiča iz spoštovanja,

si nema in tiha, saj tu on slovo je jemal.

Tečeš počasi po širni dolini,

mimo Tolminskega vsefestivala,

z leve Tolminka te nežno oslini,

si zlita v jezero malce zaspala.

Ponosno pozdravi te Sveta Lucija

in z leve te Idrijca z ribami hrani,

vse do Doblarja ti vetrček prija,

tam se ob jezu turbina predrami.

Nadaljuješ se lepa ti mimo Kanala,

vse do ta Nove Gorice koristi,

še dvakrat elektriko ti nam boš dala,

čeprav te le redko za sabo kdo čisti.

Od Solkanskega mosta naprej,

zapustila boš Soča mi to domovino,

ne zmeniš se ti za nobeno od mej,

ko v morju na tujem pustiš zgodovino.

Oj ljubim te Soča, od rojstva do morja,

vsak tvoj tolmun in brzico na poti,

si večna kot tvojih sinov trda skorja,

bom legel k počitku ob tebi v samoti.

Več nisi krvava in vojn ni ob tebi,

a težka so ravno tako preživetja,

vsak se zasmeje ti le po potrebi,

častijo te le po navdihu poletja.

Hočejo le ti graditi jezove,

radi bi uničili tvojo lepoto,

želijo nadeti ti strašne okove,

saj tvoja mogočnost je njim v napoto.

A jaz te ne dam, se bom zate boril

in podobnih je meni veliko,

saj dokler bom živ te bom v nedrja skril,

mi srce zate bije in dela smaragdno razliko.

Ljubim te… Soča…

by Mikla