SMO TU DOMA…

V jutru sonce sramežljivo

prek Svitnjaka v dolino nosi up,

prebuja bovško mehko tkivo,

nosi hrepenenje nam na kup.

V pričakovanju, da ogreje,

pridne roke delajo že zgodaj,

nekaj nam pa se v rjuhah smeje,

ne zamenjamo, pač ni na prodaj.

Se razlije sonček po kotlini,

mimo letališča pa vse do Boke,

z meglicami nad Sočo kličeta po zimi,

volna še kar pase se za mrzle roke.

Slišim zvonce črno belih ovc,

mekečejo raztreseno po trati,

turista redkega, ki še zavije v Bov'c,

zaustavijo na poti, treba je čakati.

Sonček pa še kar objema,

dve tretjini te doline,

na levem bregu Soče zdaj je tema,

tam že skoraj čas je za koline.

Pridnih rok ljudje so tu doma,

vse vojne plaz, potresi in poplave,

niso nas odgnali, v nas ni dvoma,

tu za vedno rod ostal bo misli zdrave.

Imamo, sonce, sveži zrak, enkratno vodo,

vsak korak napolnjen je z lepoto,

slecite tegobe, uživajte svobodo,

tu pri nas nihče vam ni v napoto.

Upanje za nas postaja zmeraj večje,

vrača se v življenje sredi teh planin,

obmolknilo Soško je sicer porečje,

toda zopet vrača se nazaj Kanin.

Ne damo se, nas sonce do večera hrani,

od Prvejka vse do Mangrta, Vršiča,

v tuji svet nihče nas ne premami,

zapustiti nas dolino ne prepriča.

Povabljeni pa vsi ljudje ostali,

pridite uživat gostoljubje naše,

sredi vseh lepot boste spoznali,

kako ugodno je za vas in da vam paše.

Ne damo se, tu smo doma…

by Mikla