NAŠ JE, KANIN…

Sredi vseh gora,

in travnatih planin,

se iz soškega zlata,

prebujaš nam Kanin.

Nekoč moderno

se bohotil si pozimi,

a v ljudeh ležerno

se igral s spomini.

Ko brez dna si vreča,

v brezna spuščal vse cekine,

obrnila hrbet ti je sreča,

v šalčki so ostale le usedline.

Je spoznala vsa dolina,

ko v odvisnost si jo pahnil,

da iz lenobe dela se kolina,

skoraj živež ves je tu izdahnil.

Pa se najde neka volja,

stopi skupaj nekaj mož,

da prihodnost nam bo bolja,

bomo zimski znova Portorož.

Kar naenkrat vsa dolina naša,

zdaj bi vedela in znala,

ko nazaj nam zajla spet prinaša,

se h koritu spet bi prisesala.

A nikarte nori ne bodite,

ne ponavljajte napak,

stare znance napodite,

naj prihodnost bo zaščitni znak.

Vsi ki jamrali ste brez Kanina,

gre naj vsako vzglavje v skupno vrečo,

naj se bogati vsem dolina,

sneg naj s Sočo spne sezone srečo.

A kdor v sebi misel nosi spet poredno,

vidi v priložnosti samo cekine,

prste naj umakne stran za vedno,

in izgine z neokrnjene doline.

Domačin ponosen, spoštovan,

in gost željan adrenalina,

napolnila bosta v skupni plan,

za urejeno Sočo in razcvet Kanina.

Lahko pa zgolj smo črna ovca

še naprej zaščitni znak od Bovca…

by Mikla