ODHAJAM…

Skozi zaveso belo

vsako jutro

mimo Žvikarja

se v svet odpeljem,

vklapljam se,

počasi v sebi

misli od včeraj

dalje meljem.

Odhajam…

Iz lepe pravljice

potujem spet

v realen svet,

v svojo službo,

poklic je plemenit,

z veseljem ga opravljam,

ne glede na noro

in zlagano družbo.

Obstajam…

Do večera

bom prodajal svoj

nasmeh profesionalni

za neznani hvala,

da bi ob izteku meseca

država del ukradenega

delavnim vsem ljudem

na moj račun bi nakazala.

Prihajam…

Se ob koncu dneva

vrnil bom skozi zaveso

belega vejevja

k svoji dragi po nasmeh,

pozabil tam nekje

bom muke in laži,

sprejetost spet začutil

v njenih sanjanih očeh.

by Mikla