ŠTEFANOVO…

Odbila je polnoč,

in polnih ust potice,

vstopamo v samostojnost

in enotnosti resnice,

dan obilja in miru,

spokojnosti Božiča,

smo zamenjali za

zganjanje hudiča,

saj smo bolj enotni

ob pršutu in potici,

kakor ob spoznanju,

da kaj bližje smo resnici,

fant še mlad,

miličnik s perspektivo,

sem verjel v zmago,

dobrega nad agresivo,

trudil se po svoje

celo sem kariero,

da do prav ničesar

nisem si gradil bariero,

fantič vedrega duha,

s predzgodovino partizansko,

vržen v sovraštvo vsega,

kar bilo jugoslovansko,

a ne znam,

ne zmorem sovražiti,

nekdaj brate vse in sestre,

nepokvarjene izgubiti,

zame to ni svet,

vzgajan sem v boljšem duhu,

pa čeprav nevarno in težko

je danes biti še pri kruhu,

ponosno vstanem himni,

kadar poje se junakom,

raje športnikom predanim,

kakor kupljenim vojakom,

zvest zastavi sem,

ponosen v domovini,

toda tisti naši skupni,

ne pa tej, kjer vladajo EDINI,

le zato preveč mi je,

ko včeraj Božič mine

in se vlije v dan,

ki mi tepta spomine,

a sem ponosen,

majhen delček močne zgodbe,

te, ki dan je po božični,

bolj držala brez pogodbe…

Odbila je polnoč,

in polnih ust potice,

vstopamo v samostojnost

in enotnosti resnice…

by Mikla