ODGRNEM…

Odgrnem kovter,

vse pustim za sabo,

zmlel ponoči v sebi sem,

kar ni bilo za prav nobeno rabo,

se v novega nabiranje podam,

pri sebi upajoč, da škarta ni,

mi ne ostane usedlina

za naslednje dni.

Odgrnem zaveso,

žarke spuščam vase,

da pregrejejo spomine,

ki sem pustil jih za boljše čase,

vabim luč, svetlobo belo,

pozitivo, ki oblečem si jo nase,

rad bi skozi sebe si posvétil,

pa da vidim, kaj se vse po meni pase.

Odgrnem sebe,

da življenje si vtrem

in med vsemi brazgotinami

te zopet tista prava pot uzrem,

ob brskanju po ropotarnici

želim si poiskati tisto »dej, vrjem'«,

da jutri, ko odgrnem kovter in zaveso,

prva misel bo: »in v čem je tu problem?«

by Mikla