ZLAHKA IN ZLEPA…

Ni svet jeman,

tako zlahka,

tako zlepa,

ni vse zaman

in vse se vsega

ne oklepa.

Sedim na robu

svoje postelje

pod oknom strešnim,

noč je, luna pa na lice

sveti mi, ko spanje

dano je le uspešnim.

Ne morem, ne, ne gre

mi spati dokler štejem

izgubljene dneve in noči,

ki so ostali mi nekje

v vetru sanj in vseh želja,

kamor umirat so mi šli.

V iskanju skrivnega vhoda

tja, kjer svet najlepše

misli zbira le za naju,

skoraj vse sem vžigalice porabil,

peče vsaka me po prstih,

večne opekline so na poti k raju.

Ne morem, ne, ne gre

mi vstati dokler grejem

prste vse prezeble od dotika,

tlačim jih pod bedra svoja

ves premražen od spominov

na že spet pozabljenega umika.

Ne, ni svet jeman,

tako zlahka

in tako zlepa,

ni vse zaman

in vse se vsega

ne oklepa.

by Mikla