SLATENIK, OTROK SEM TVOJ …

Že kot malo dete

razigrano sredi trate,

mi pogled uhajal je tja gor,

saj zgodaj slišal sem že zate.

O potoku bistrem,

ki priteče iz planin,

izza Javorščka rodi se

kakor seže mi spomin.

Odraščal sem v vasici,

tu v Čezsoči blizu tebe,

s časoma sem utekal noni,

da te videl sem in bil iz sebe.

Tako lep si se mi zdel

in topel, zanimiv,

še danes čutim to v sebi,

draž, ko sem te jaz odkril.

Vedno bolj pogosto vate

sem zahajal se namakat

in sedet na tvoje kamne

ure in ure ribe čakat.

Ko postajal jaz sem fant

ob strugi tvoji sem raziskoval,

vedno bolj proti izviru

tvoje sem tolmune iskal.

Hodil kopat sem se vate,

puberteto hudo preživel,

tu dekleta, krpic malo,

vse mogoče videti sem smel.

Nato …

Se dolgo nisva videla,

poneslo me je v svet,

a čim sem mogel bil nazaj

sem na bregove ti sedet.

Danes si drugačen,

bolj zaraščen, z malo sonca,

nisi topel kot nekoč

in manj priteče te do konca.

Zdaj kupil sem en košček zemlje,

tu ob tebi zopet je moj raj

in za zmeraj Slatenik moj dragi,

vrnil k tebi sem se jaz nazaj.

Ne potrebujem morja, ne toplic,

si ves moj dobri prosti čas,

vesel prišel sem ti v naročje,

tu ob mojo rojstno vas.

Slatenik, otrok sem tvoj …

by Mikla