Po osemnajstih letih bivanja na Viču sem se z družino vrnila v Šiško. Ob vpisu so mi povedali, da je Osnovna šola Zvonka Runka, kot se je takrat imenovala, preveč napolnjena, da bi vzeli moja dva otroka in me želeli poslati na sosednjo šolo.
Moja šola me je sprejela večkrat. Najprej kot učenko, nato kot mamo dveh otrok in končno kot ravnateljico. Nikoli ni šlo ravno gladko. Ko me je oče peljal na vpis in sva korakala po dolgi makadamski poti čez travnike, me je bolela noga. Ni bilo prva dolgo, ko so mi zašili veliko rano, ki je bila posledica grdega padca s kolesom- dirkanje s prijateljčki se bi lahko izšlo še slabše.
Toda prvi razred je bil res lepo obdobje z najboljšo učiteljico, gospo Vehovarjevo. Še danes jo lahko dam za zgled vsem pedagogom. Po mojem četrtem razredu smo se preselili na drug konec Ljubljane, na Vič, kjer sem preživela najstniška in študentska leta. Drugič sem se srečala z mojo ljubo šolo, ko sem po končanem študiju in rojstvu dveh otrok iskala službo. Nisem je dobila. Niti na razgovor me niso povabili. Morda je bolje - na razgovoru v neki drugi šišenski šoli so mi rekli, da je dober učitelj komunist, pa sem jim povedala, da potem najbrž nikoli ne bom učiteljica.
Po osemnajstih letih bivanja na Viču sem se z družino vrnila v Šiško. Ob vpisu so mi povedali, da je Osnovna šola Zvonka Runka, kot se je takrat imenovala, preveč napolnjena, da bi vzeli moja dva otroka in me želeli poslati na sosednjo šolo. Vztrajala sem, da moja otroka sodita v to šolo, ne nazadnje zaradi šolskega okoliša, predvsem pa zato, ker je to moja ljuba šola. Svetovalna delavka se ni kaj dosti upirala in otroka sta začela obiskovati prvi razred in tudi zaključila šolanje v osnovni šoli Spodnja Šiška. Tako se je namreč preimenovala, ko je šišenska skupščina v paketu preimenovala vse šišenske šole in jim namesto herojskih imen dodelila ledinska imena. Tako je vrnila moji ljubi šoli staro ime. Vesela sem, da sem soodločala o tej zadevi v šišenski skupščini, izvoljena kot delegatka na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji po drugi svetovni vojni.
Po nekaj ustvarjalnih letih poučevanja na Osnovni šoli Majde Vrhovnik sem se odločila kandidirati za ravnateljico na moji ljubi šoli. Prestati sem morala zahtevno zaslišanje pred številčno komisijo in glasovanje treh zborov šišenske skupščine. Presenetljivo je bilo zelo malo glasov proti. Razen takratne liberalne demokracije so me podprle vse stranke pa še liberalci niso znali povedati prav dobro, zakaj so se tako odločili.
Moje prvo leto ravnateljevanja je bilo težko. Zaradi nahrbtnika, ki sem ga nosila, v njem pa so bile napredne metode poučevanja iz osnovne šole Majde Vrhovnik in odnos do učencev. Nisem mogla sprejeti za moje pojme preveliko količino slabih ocen, ki so bile podeljene učencem, nisem mogla sprejeti tega, da niso bili vsi prepričani, da so tam zaradi učencev. Nekaj učiteljev je odšlo zaradi nestrinjanja z menoj, nekaj jih je odšlo v pokoj in nekaj v podjetniške vode. Z ostalimi učitelji sem našla skupni jezik, tudi zato, ker sem se naučila, da se spremembe uvajajo postopno, četudi se zdi, da se zelo mudi. Z njimi sem ustvarila čudovito šolo, kjer so bili učenci sprejeti, kjer so učitelji dali vse od sebe, in kjer so od učencev zahtevali in jim tudi pomagali, da izrazijo vse svoje potenciale. Osnovna šola Spodnja Šiška je res dobra šola, tudi zato, ker je izbrala razvoj, ne lagodnega udobja.
V štirinajstih letih mojega dela je bila Osnovna šola Spodnja Šiška povsem prenovljena, dobila je nova vrata učilnic, vse učilnice in upravni prostori so dobili novo pohištvo, nekoč povsem zanemarjena okolica, kjer so vandali dnevno pulili ograjo in vrtne klopi, teptali novo posajene grmičke, se je spremenila v pravi arboretum, počečkana in preluknjana fasada je bila povsem prenovljena, nad prizidkom smo zgradili novo, menda največjo osnovnošolsko knjižnico v Sloveniji. Jaz mislim, da tudi najlepšo.
Toda najlepše stvari so se zgodile v sami šoli. Prvi v Sloveniji smo pričeli z uvajanjem elementov Montessori pedagogike, za katero sem prepričana, da je najboljša pedagogika. Tudi rezultati učencev, ki so bili udeleženi v tem projektu, so bili bistveno boljši od rezultatov povprečnega učenca. Tu učenci so v povprečju obiskali knjižnico in si izposodili sedemindvajsetkrat več knjižnih gradiv kot drugi učenci, izkazovali so trikrat boljšo bralno pismenost kot ostali, imeli so boljše ocene pri matematiki in drugih predmetih. V Ljubljani danes deluje odlična zasebna Montessori šola. Da bi v javno šolo uvedli Montessori kurikul, mi ni uspelo niti kot ravnateljici, niti kot generalni direktorici za vrtce in osnovno šolstvo na Ministrstvu za šolstvo. Slutila sem pritiske tvorcev devetletke, dokazati jih nisem mogla. Danes sem prepričana v to. Projekt devetletke je bil predrag, osebni prestiž tvorcev pa prevelik. Danes sem tudi prepričana, da je bil projekt devetletke povsem zgrešen. Nobene potrebe ni, da gredo otroci tako zgodaj v šolo, še manj potreben je bil diskriminatorni nivojski pouk, ki je ločil otroke pri vseh urah matematike, slovenščine in tujega jezika. Dokaz za to so bili veliko boljši rezultati bralne pismenosti enako starih učencev v Sloveniji (poročilo o bralni pismenosti 2007), ki niso bili vključeni v projekt uvajanja devetletke ter uničujoče poročilo Unesca 2011 o škodljivosti nivojskega pouka. Dokaz za to je nenazadnje tudi izjemno naraščajoče število staršev, ki želijo zadržati otroka še eno leto več v vrtcu pred vstopom v šolo. Še danes pa sem prepričana, da bi možnost izvajanja alternativne pedagogike morala imeti tudi javna, ne le zasebna šola. Toda do take demokracije v Sloveniji, kjer bi javna osnovna šola ponujala več kot en, državni kurkul, smo še daleč.
V Osnovni šoli Spodnja Šiška je začela prvič v Sloveniji delovati mednarodna osnovna šola. Sestavili smo svoj kurikul mednarodne osnovne šole in svoja spričevala, učiteljica pa je poučevala v angleškem jeziku. Žal je bila šola takrat že premajhna za polno postavitev celotne vertikale, zato smo jo preselili in začela je delovati pod okriljem Osnovne šole Danile Kumar. Danes je osnovna mednarodna šola v Sloveniji samostojna, mednarodno priznana šola.
Poseben dosežek mojih mandatov v šoli je bil vzgojni načrt. Nismo več uporabljali opominov, ampak sistem odgovornosti in zavez. Temu smo bili zavezani vsi, učitelji, učenci in starši. Pri vzgoji pa smo tudi veliko težo dalo domoljubju in spoštovanju drug drugega.Projekt kulturne vzgoje, po kateri smo vsakega otroka izobrazili o zgodovini in umetnosti arhitekture v Ljubljani, pa tudi to, da je vsak učenec v času svojega šolanja najmanj trikrat obiskal Narodno galerijo, Moderno ali kakšno drugo galerijo. Narodna galerija je šoli dala posebno priznanje kot šoli, ki je največkrat obiskala galerijo v Sloveniji. Imeli smo pouka za nadarjene, sama sem vodila skupino nadarjenih, ki je redno pripravljala gledališke predstave v angleščini. Ostale kolegice in kolegi s o mi pri tem pomagali z likovno sceno in glasbo. Redno smo izvajali prečudovite božične koncerte v prelepi šišenski cerkvi in imeli smo tri ali včasih celo štiri zbore, razstavljali smo v Evropskem parlamentu v Bruslju. Imeli smo likovne tabore in izlete po Evropi s pevskimi zbori. Izvajali smo projekt Tempus, ki je opolnomočil učence v naravoslovju. Moja globoka hvaležnost gre kolegicam in kolegom, da smo te in še mnogo drugih projektov odlično izpeljali. Težko je izpostavljati posamična imena kolegic in kolegov, v tistem letu, ko sem odšla, so bili vsi izjemni. Z nekaterimi se še danes redno srečujem, z vsemi pa se ustavim v prijetnem pogovoru, če se mimogrede srečamo.
Dolgih štirinajst let sem bila ravnateljica na Osnovni šoli Spodnja Šiška. Ko je bilo najlepše, me je usoda popeljala na mesto generalne direktorice za vrtce in osnovno šolstvo na Ministrstvu za šolstvo. Šla sem v upanju, da lahko naredim v šolstvu to, kar smo naredili v Osnovni šoli Spodnja Šiška, Šišenski grad, kot so mi duhovito na spominsko priznanje zapisali kolegi, ko sem odhajala. Mnogo pomembnih stvar sem lahko uresničila, vključila v zakon o osnovni šoli vzgojni načrt, razvodenila nivojski pouk z vpeljavo heteorgenih manjših skupin namesto nivojskih, vpeljala vanj tudi manj všečne a potrebne in koristne ukrepe, kot je ukrep ponavljanja tudi v prvem triletju in možnost prešolanja disciplinsko težavnega učenca na drugo osnovno šolo brez soglasja staršev ter vpeljava drugega tujega jezika kot obveznega v osnovni šoli pa fleksibilni predmetnik.
Ko je vlada Janeza Janše 2008 izgubila volitve, sem odšla s tega mesta za dve leti na Zavod za šolstvo, kjer sem lahko na terenu spremljala rezultate svojih zakonskih sprememb. Odlično sem sodelovala z gorenjskimi ravnatelji in se težko poslovila od njih, ko sem odšla za direktorico Cirius Kamnik na čudovito delo z mladimi gibalno oviranimi učenci in dijaki. Ko sem leta 2012 postala državna sekretarka na Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, so me pretekle izkušnje spremljale in bogatile. V tistem letu sem pri spremembah v šolskem delu zloglasnega ZUJF a dodala še dokončen položaj heterogenih skupin ter v šolski koledar dodala določilo, da se pouk ne sme začeti pred pol osmo uro. Ko bi ne imela ravnateljskih izkušenj, bi me morda lahko še prepričali, da je nemogoče sestaviti tak urnik, tako me pa niso mogli. Vse zakonske spremembe, ki sem jih vključila v besedila zakonov, minister in vlada potrdila, parlament pa sprejel, še vedno stojijo. Razen oviranja pri drugem tujem jeziku, pa še to se sedaj vrača. Je bil pač takrat prehud zalogaj za intelekt nekaterih odločevalcev, ki so nasledili moj položaj.
Trenutno se ukvarjam z digitalizacijo vodenja in upravljanja v šolstvu, kar naj bi ravnateljem in šolam prineslo bistveno olajšanje birokratskega dela. Tega ne bi mogla učinkovito početi, če ne bi bilo za mano toliko raznolikih izkušenj, predvsem pa časa v Osnovni šoli Spodnja Šiška. Danes, ko se peljem mimo moje ljube šole, kjer je nekoč pri hišniku moj ded spoznal mojo babico, šole, ki jo je obiskoval moj oče, moji otroci in jaz sama, šole, ki sem jo vodila, čutim globoko hvaležnost. Ne le zaradi množice odličnih rezultatov, ki smo jih dosegli skupaj z učitelji, z razumevanjem in pomočjo staršev, z dobro voljo in odgovornostjo učencev, z razumevanjem in pomočjo ustanovitelja. Predvsem zaradi ljudi, učiteljev. Pa ne le zaradi vseh, ki so se z menoj neutrudno, z entuziazmom prebijali skozi težave, na katere smo naleteli in se na koncu veselili rezultatov, temveč tudi zaradi tistih, omahujočih, ki so me opominjali na to, kar še ni bilo dobro in smo nato izpilili rešitve, morda pa celo obupali in odšli. Naštevanje vsakega posebej, ki smo v teh letih soustvarjali, bi bilo predolgo. Vsak zase zagotovo dobro ve, koliko in kaj vse je naredil. Želim pa dodati le eno izjemo, zapis imena osebe, ki mi je ves čas stala ob strani, mi brezpogojno pomagala, me spodbujala in me tudi prenašala v moji morebitni prezahtevnosti, mi prijazno in nevsiljivo svetovala. Posebna zahvala gre moji dolgoletni pomočnici, Jožici Pezdir. Njej gre gotovo velik del zasluge, da šola ostaja ambiciozna, razvojna, kakovostna in lepa. Prepričana sem, da bo v šoli našla vse, ki jim gre moja zahvala, pa tudi tiste, ki so odšli v pokoj ali odšli v druge službe.
Osnovna šola Spodnja Šiška nadaljuje odlično delo. Dovolj učencev je, sloves šole ostaja in se nadgrajuje, Slovenija je zaradi tega boljša. Vse dobro, moja ljuba šola!
Oktober 2018
Mojca Škrinjar
Oct 14, 2018