Zelo malo časa smo lahko pestovali srečo in ponos nad tem, da smo ustvarili sredi Evrope nemogoče: novo državo, potem ko so prav vsi na svetu poskušali to preprečiti. Slovenski in drugi jugoslovanski komunisti zato, ker so se bali, da bi z državo vred izgubili tudi svoje nezaslužene privilegije in hkrati, da bi nove oblasti iz skritih arhivov potegnile vse dokaze o komunističnih medvojnih in povojnih komunističnih zločinih. Nekateri Evropejci so ovirali osamosvojitev zaradi lastne nesposobnosti in strahu, da bi v Evropi vzniknili etnični in kulturni spopadi, kar se je potem s pojavom Miloševiča res zgodilo pa ne zaradi Slovencev, drugi pa, ker so, sicer iz zahodnih držav, na tihem podpirali komunizem. Ta je bil vendarle internacionalen. In v veliki vasi kot je Zemljo lahko vedno najdete dovolj umskih maloposestnikov , ki bodo podpirali komunizem. Toda zgodilo se je nemogoče.
Nemogoče je tudi najti dovolj besed, ki bi opisale vzdušje, ki je pripeljalo do osamosvojitve. Poskusim slediti svojim takratnim občutkom in zaznavam, ki so jih sprožale okoliščine pred osamosvojitvijo in med njo: brezmejna aroganca komunistov, totalitaristično obvladovanje človeških teles (zapora meja, mizerne plače, zapiranje in pobijanje političnih nasprotnikov), človeškega duha ( prepoved svobodnega izražanja, nastavljanje nesposobnih ljudi za šefe podjetij, šol in političnih organov, zatiranje religioznega izražanja, zatiranje slovenske kulture in jezika), skrajna nepoštenost komunistov, ki so razglašali samoupravljanje in enakost ljudi, za katere so imeli drobtinice -majhna stanovanjca v slabo grajenih blokih, fičke1, sami pa so se valjali v denarju, pokradenih vilah, dobrih avtomobilih, vikendih, kjer je tekel viski v potokih, skrajna nesposobnost in egoizem komunistov, ki so takratno Jugoslavijo pripeljali v bankrot, čim je, sicer osovražena Amerika, prenehala dajati zastonjkarske kredite. V resnici smo še bolj kot Jugoslavijo sovražili komunizem, ki pa je odlično sedel na balkansko orientalsko pišmeuharsko logiko »nadmudrivanja«, s katero so nesposobni dobili vse, pridni in pametni pa nič in manj od tega.
Na plan so privrela vsa zatirana čustva in se udejanila v pogumu in uporu komunistom, ki jih je takrat zastopala jugoslovanska vojska, sestavljena iz pretežno neslovenskih oficirjev in nabornikov iz vseh republik. Kljub vedenju, kako kruta je lahko bila ta vojska, ki je streljala prebežnike čez mejo na zahod, kljub strahu, ki ga je vlivala UDBA, specialna politična policija s skrivnimi pooblastili, s katerimi je pospravila v prerani grob kopico disidentov ali jih strpala v zapor, smo ljudje začutili eden drugega in si tako delili pogum. Rezultat je bil lastna država, poraz komunistov, poraz totalitaristov, kot je bil Miloševič in dejansko njegova jugo vojska, poraz hinavskih evropskih De Michelisov, poraz takratne butaste ameriške administracije. Zmaga je bila legendarna. Toda ne bi bila mogoča, če bi ne počivala na takrat še trdnih krščanskih vrednotah- poštenju, zvestobi, sočutju, solidarnosti in pogumu.
Demosova vlada v novi državi je poskusila to udejaniti v življenju. V šoli se je to poznalo z ukinitvijo predmeta srbohrvaščina ( ne sprašujte, ali so v Srbiji ali Bosni imeli predmet slovenščina) in preimenovanje predmeta Družbeno moralna vzgoja ( predmet za barvanje otroških možganov v komunistične zablode) v Državljanska vzgoja. Toda kot bi se ljudje ustrašili lastnih dejanj in ob zvitih manevrih padlih komunistov, ki so se znova pobrali, je nastala nova vlada, ki je na videz zbujala vtis liberalnosti in prijaznosti. V tistih časih se je tudi zgodila prenova osnovne šole, predmet, ki je je vendarle usmerjal v neke vrednote, je postal državljanska vzgoja in etika. Manever, ki so si ga privoščili snovalci devetletke, je zadeval vse življenje v šoli, ki zajema pouk, učbenike in ocenjevanje. Rezultat je bil razčlovečenje učitelja, ki se ob kopici ciljev in standardov ter kriterijev sploh ni mogel zanesti na svojo strokovnost in predanost poklicu.
To smo skušali v prvi Janševi vladi spremeniti s spremembo učnih načrtov. Tudi pri predmetu Državljanska vzgoja in etika: dali smo mu nov naslov Domovinska in državljanska vzgoja in etika ter posodobili vsebine. Skušali smo v prazno lupino forme dodati vrednote.
Država je dejansko aparat, s katero skušamo ljudje udejaniti neke skupne naloge, ki jih posameznika sam ne more: opremljenost področja z vodnimi in energetskimi viri, z železnico, cestami. Država je tudi aparat, ki omogoča po volji ljudi in njihove ustave razviti vse njihove potenciale in jih izobraziti in ohraniti zdrave, to pa zato, ker ustvarimo več blagostanja za vse, če vsi prispevamo k temu s svojim znanjem in delovno sposobnostjo. Zato rabimo solidarnosten sistem zdravstva in šolstva. Tak je tudi zapis v slovenski ustavi- Slovenija je socialna država. Toda vse prehitro pozabimo na to, da smo tu eden zaradi drugega, in da za vsakim davkom in prispevkom, ki ga vplačamo v državne blagajne, stoji človek, ki se je nečemu odrekel, da bi drugi to imel. Vse preveč je zmotne ideje, da obstaja neka vsemogočna Država, ki bo rešila vse probleme. Država ni nič drugega kot skupek pravil in birokratov, ki ta pravila uresničujejo. Država niso čustva in niso vrednote.
Če v lupini, ki jo imenujemo država, ni vrednot in čustev, je prazna in slej ko prej bankrotira moralno in materialno ter postane lahek plen drugih držav ali globalnega kapitala, ki pozna zgolj matematiko množenja. V tem primeru pristanemo na logiko osamljenega potrošnika, ki mu je sočlovekova bližina, prijateljstvo, tovarištvo malo mar. To je lep teren za razvoj neštevilnih predpisov, nore birokracije in totalitarizma. Zato potrebujemo vzgojo za vrednote, domovinsko vzgojo v šoli. To pomeni, da zmoremo čutiti pripadnost Sloveniji, ponos in pogum, pomeni, da se zmoremo zanesti eden na drugega, da smo eden drugemu hvaležni za solidarnost, da vemo, da si znamo in zmoremo obraniti svojo domovino z znanjem in orožjem, če je potrebno.
Na žalost je privid demokracije, ki je nastopil v 90- ih, opravil popravni izpit in z lažjo, ki jo tako dodelano, afero Patria, zmorejo samo komunisti, odpravil vlado, ki bi zmogla udejaniti pravo demokracijo in takoj ranil predmet domovinska vzgoje s spremembo izraza »domovinska vzgoja« v amorfen izraz »domovinska kultura« in tako perfidno spravil dojemanje vsebine v nekakšen bonton.
Takšno erozijo lahko zavestno ustavi vlada, če pa to ni mogoče, bomo morali to storiti ljudje. S tem, da ves čas opozarjamo, da smo domovina ljudje, da smo soodvisni, da si sleherni od nas zasluži dobro življenje, in da mora hkrati k skupnemu cilju prispevati, res z vsemi svojimi močmi. In da, seveda, tako delujemo. Sicer bomo priča vrnitvi v jugoslovanski totalitarizem, ki je deloma že prisoten: korupciji in pisanju razpisov nekomu na kožo, nastavljanju nekompetentnih a nečimrnih in prevzetnih ljudi na vodstvene položaje, razraščanju birokracije, večanju davkov in pristojnosti države, ki z različnimi subvencijami sili ljudi v odvisnost, občutek krivde in pokornost, razraščanju paradržave v neke nevladne organizacije, ki podpirajo tihotapljenje tujcev, če že tega ne dela sama država organizirano kot, denimo, Slovenija leta 2015, pojavu sužnjev, ki si sami pravijo novinarji in vsesplošni anarhiji.
Naj zveni še tako pocukrano- domovina je ena sama in za njo se moramo potruditi in vzgojiti naše mlade v to. Če bi držal slavni rimski pregovor: Ubi bene, ibi patria2 zgolj v kratkoročnem materialnem smislu, bi še danes obstajal rimski imperij. Pa ne obstaja. Ker se mu je zgodilo približno to, kar je zapisano zgoraj.
Mojca Škrinjar
1 Majhen avto Fiat 750
2 Domovina je tam, kjer je dobro
Sep 14, 2019