Druzbena preobrazba vrednot v Evropi z izrazito povecanim zanimanjem za okoljska vprasanja, odprtjem donavskega prostora in evropsko integracijo je v zadnjih 10 letih spremenila avstrijsko vodno gospodarstvo in terjala novo definiranje ciljev. Z nacelom stabilnosti in celostnega vkljucevanja ekosistemov je bil podan ustrezen okvir. Pri tem ta temeljna nova usmeritev ni tangirala le vodnega gospodarstva Avstrije, saj je treba cezmejne vodnogospodarske aspekte obravnavati oziroma realizirati z bilateralnimi in multilateralnimi pogodbami in sporazumi o vodah.
V obmocju delovanja Stalne slovensko-avstrijske komisije za Muro so prizadevanja za varstvo voda kot tudi dosledno zajemanje in ciscenje komunalnih in industrijskih odpadnih voda v zgornjem toku Mure v 90-ih letih preteklega stoletja pripeljala do znatnega izboljsanja kakovosti vode. S sistematicno izvedenim programom sanacij pri onesnazevalcih Mure je obremenitev v 5 letih padla za vec kot 1 milijon ekvivalentnih enot. Tako je bila bioloska kakovost vode pri vstopu v mejni odsek izboljsana na kakovostni razred II.
Tudi v pogledu varstva pred naravnimi nevarnostmi visoke vode so v veliki meri dosegli zascito naseljenih in gospodarskih prostorov ob mejnem odseku Mure in Kucnici. Mura se je v mejnem prostoru leta 1990 po regulacijskih delih, trajajocih nad 100 let, kazala kot ukrocena, toda se vedno v glavnem v ozek pas utesnjena alpska reka. Tudi Kucnica je bila regulirana v letih pred 1990 in s tem je bil vodotok fiksiran na poteku drzavne meje.
Le Ledava in Klavzni potok sta bila v neposrednem mejnem obmocju obvarovana pred vecjimi posegi. Zapisniki tedanje Stalne jugoslovansko-avstrijske komisije za Muro so se konec 80-tih let pricali o velikem zanimanju za izgradnjo vodnih elektrarn, tudi v mejnem odseku Mure.
Novi izzivi in moznosti
Sprememba paradigme v vodnem gospodarstvu z obveznostjo upostevanja ekoloske zmogljivosti pri nadaljnjem razvoju mejnega prostora Mure, ki jo je v avstrijski zakon o vodnem pravu uvedla novela iz leta 1990, in prizadevanja Avstrije za sprejem v Evropsko skupnost, so dolocala naslednje obdobje do leta 1995. Za Stalno slovensko-avstrijsko komisijo za Muro so pomenila tudi nove izzive in priloznost lotiti se tega inovativnega razvoja.
Konkretno je to zadevalo najprej vprasanje nazadnje ugotovljenega poglabljanja dna v mejnem odseku. Analize tega razvoja in izdelave morda potrebnih ukrepov so se lotili s pomocjo nacelne vodnogospodarske zasnove. Z zakljuckom prve faze raziskav v letu 2001 so zdaj na voljo razvojni scenariji, ki omogocajo znatno izboljsanje ekoloske zmogljivosti.
Spremembe ciljev vodnih gradenj lahko ponazorimo tudi, ce posezemo po besedilu jubilejne publikacije, izdane leta 1991 ob 35. obletnici Murskega sporazuma. Tam je Mura pred regulacijo, izvedeno v 19. stoletju, oznacena kot »ze popolnoma izrojen vodni tok.« Ravno to stanje pred regulacijo rabi danes pri aktualnih nacrtovanjih kot osnova za predloge ukrepov za bodoci razvoj reke. Gledano v celotni druzbeni strukturi se to ujema s povecanim zanimanjem za zdaj ze omejene dobrine »divjih« ali »naravnih« recnih krajin.
S pristopom Avstrije k Evropski skupnosti in z liberalizacijo trga elektricne energije leta 1995 se je iz ekonomskih razlogov zmanjsalo tudi zanimanje za izgradnjo vodnih elektrarn. Izgradnja vodnih elektrarn v mejnem odseku Mure ustrezno temu nima nikakrsne visoke prioritete. Ohranitev odseka s prostim tokom v mejni Muri ob istocasni zagotovitvi potrebne stabilnosti dna korita je tukaj nujna.
Nasprotno pa se je pri Kucnici pokazalo, da je ohranitev prvotne regulacije povezana z velikimi stroski. V nasprotju s poglabljanjem na mejni Muri igra pri tem tendenca naplavljanja finih trdnih snovi pomembno vlogo. Karakteristicno za ravninske reke na vzhodu in jugovzhodu Avstrije vodi to k hitremu zmanjsanju regulacijskih profilov. Te je mogoce ohraniti v stanju, ustrezajocem konsenzu, le z znatnimi tekocimi posegi. Zaradi tega je potrebno razviti ukrepe, ki zmanjsujejo vzdrzevalne stroske in istocasno izboljsujejo ekolosko zmogljivost.
Navedena primera poudarjata, da so se vodne gradnje tako z ekoloskega kot tudi vodnogospodarskega vidika mocneje usmerile k nacelom trajnosti. Upostevanje hidromorfoloskih povezanosti pri urejanju voda omogoca ob tem razvoj stabilnih vodnih sistemov. Te je treba ohraniti v njihovi ekoloski zmogljivosti in s cim manjsim angaziranjem sredstev ob pogoju zagotovitve trajne zascite pred naravnimi nevarnostmi.
Okvirna direktiva za vode EU
S pristopom Avstrije v gospodarski prostor Evrope leta 1994 je bilo treba pravne predpise skupnosti, nanasajoce se na vode, tudi cimprej interno uresniciti. Zdaj se z okvirno direktivo za vode Evropske skupnosti razvija temeljni ogelni kamen sodobnega integralnega vodnega gospodarstva.
Cilj te direktive je zagotoviti stabilno vodno gospodarstvo v vsej Evropi in zascita oziroma ohranitev evropskih voda in njihovih zivljenjskih prostorov. Predstave teh ciljev so povezane z zagotavljanjem »dobrega stanja« voda. To »dobro stanje« obsega pri podtalnici kvalitativne in kvantitativne kriterije, na podrocju povrsinskih voda pa nasprotno poleg fizikalno – kemijskih parametrov tudi bioloske kriterije. Nacelna usmeritev je podana na podlagi naravnih stanj vode z le malenkostnimi antropogenimi vplivi. Za umetne ali zelo spremenjene vode, kjer povratni razvoj ni mogoc, so bili zastavljeni cilji definirani z »dobrim ekoloskim potencialom,« ki naj bi ga dosegli. S posebno kategorijo za te vode naj bi v prihodnje tudi tukaj zagotovili ekolosko zmogljivost, primerljivo po vsej Evropi. Za taksne vode pa bo ta omejena na to, kar je v danih okoliscinah »izvedljivo.«
Obravnavati je treba vedno tisto povodje, ki ga doloca izliv v morje, Ce to povodje zadeva vec drzav clanic Evropske skupnosti, je treba vodnogospodarska nacrtovanja in ukrepe koordinirati v okviru Evropske skupnosti. Za neclanice se koordinacija priporoca. S taksnim obravnavanjem, nanasajocim se na povodje, se po vsej Evropi uresnicuje osrednja zelja vodnega gospodarstva. Za vsako povodje je treba razviti nacrt povodja, ki mora razvidno predociti vodnogospodarsko relevantne osnovne podatke. Poleg hidroloskih, geoloskih in klimatoloskih karakteristik povodja je treba navesti dolocene socialno-ekonomske podatke kot tudi vodno relevantne antropogene dejavnosti vkljucno snovne obremenitve, omrezja in rezultate monitoringa, kot tudi dokumentacijo zavarovanih obmocij. Razen tega je treba dolociti programe ukrepov, razvite za zagotovitev zastavljenih ciljev in jih vkljuciti v nacrt povodja. Nacrt povodja sam je treba izdelati v roku 9 let in ga predloziti Evropski komisiji. Vsakih 6 let ga je treba ustrezno dopolniti. Za dosego dobrega stanja je
predviden sprva rok 15 let z moznostjo dvakratnega podaljsanja, vsakokrat za 6 let.
Z okvirno smernico za vode Evropske skupnosti in z osnovnimi naceli, ki so s tem utemeljena, kot je nacelo preventive, kombinirana zasnova, nacelo povzrocitelja in z nacelom pravilnosti stroskov, se po vsej Evropi odpirajo novi izzivi in priloznosti. Avstrijska politika varstva voda je te zahteve utemeljila ze na stevilnih podrocjih in se je ravno na podrocju ekologije in varstva voda oblikovalno uveljavila. Specificni izzivi za Avstrijo so zdaj v izpopolnitvi vodnogospodarskega nacrtovanja, prilagojevanju monitoringa in koordinaciji mednarodnega usklajevanja.
Donavska konvencija
Drzave povodja Donave so poleg tega junija 1994 v okviru ministrske konference v Sofiji podpisale »Mednarodni sporazum za zascito in za sprejemljivo rabo Donave« (Donavska konvencija).
Cilji konvencije:
◊ zascita Crnega morja pred onesnazenji z dotokom Donave
◊ zagotovitev sprejemljivega in primernega vodnega gospodarstva v povodju Donave
◊ urejanje vodnogospodarskega sodelovanja v podonavskem prostoru za ohranitev oziroma izboljsanje okolja in kakovosti vode Donave in ostalih voda
◊ odpravljanje onesnazevanja vode z namenom zagotovitve sprejemljive rabe zalog vode za komunalne, industrijske in kmetijske namene
◊ ohranitev oziroma ponovna vzpostavitev ekosistemov.
Operativna realizacija poteka preko mednarodne komisije (Mednarodna komisija za zascito Donave), ustanovljene v okviru sporazuma, v kateri je zastopan vsak pogodbeni partner. Za pomoc komisiji je bil na Dunaju ustanovljen stalni sekretariat.
Tudi iz konvencije se v delo slovensko-avstrijske Komisije vkljucujejo pomembni elementi. Tako je bil v prepletanju z obstojecimi instrumentariji medsebojnih informacij pri izjemnih onesnazenjih med drzavama Slovenijo in Avstrijo v ze obstojece informacijske poti integriran Accidental Emergency
Prevention and Warning System donavske konvencije.
Obeti
Ta razvoj tako na podrocju vodnega gospodarstva Evropske skupnosti kot tudi v celotnem povodju Donave kaze, kako velik je pomen bilateralnega vodnogospodarskega sodelovanja. To ne velja le za zorni kot ohranitve dolgoletne tradicije, temvec tudi za smotrno usmeritev pomembnih odlocitev k interesom prebivalstva, ki ga zadevajo. Stalna slovenskoavstrijska komisija za Muro bo imela tudi v prihodnje pomembno vlogo pri razvoju odnosov med obema drzavama.
