Kucnica je najvzhodnejsi med tako imenovanimi grabenlandskimi potoki in priteka z mocno razclenjenega gricevja med Rabo na severu in Muro na jugu – Grabenlanda – v juzni smeri v Muro.
Kucnica izvira pri kraju St. Anna am Aigen. Po enem kilometru doseze slovensko-avstrijsko drzavno mejo. Ze v srednjem veku je bila mejna reka med Stajersko in Ogrsko, nato med Jugoslavijo in Avstrijo in danes med Slovenijo in Avstrijo. V svojem toku po meji tece okrog 3 km dalec po okraju Feldbach, nato pa 19 km po okraju Radkersburg. Na slovenski strani je murskosobosko upravno obmocje. V Muro se izliva pribl. 6 km jugovzhodno od mesta Bad Radkersburg. Odsek izliva v dolzini pribl. 1 km je na slovenskem ozemlju. Skupna dolzina Kucnice je danes 23 km.
Ker majhno, mocno zaraslo in zaradi mejne lege slabo vzdrzevano ali pa sploh nevzdrzevano korito ni moglo odvajati niti enoletne visoke vode, je prihajalo veckrat do poplav. K temu je treba dodati, da Kucnica tudi kot prejemnik vode s kmetijskih povrsin v dolini ni imela zadostne pretocne zmogljivosti, tako da so bile te zelo mokre in je bilo mogoce kljub dobri kakovosti tal in ugodnemu podnebju le ekstenzivno poljedelstvo. Kako nezadovoljive so bile tedanje razmere, ponazarja naslednje besedilo iz tehnicnega porocila prvega glavnega projekta iz leta 1960: »Posebno so trpeli dedenski travniki. Kljub odlicni zemlji so postali popolnoma kisli. Normalno spravilo sena je redkost. Zaradi zablatenja trave se drasticno siri metljavost, tako da v Dedenitzu skoraj vsaka glava zivine konca s prisilnim zakolom.«
Leta 1957 je komisija za Muro sklenila, da se ugotovi na obmocju Kucnice dejansko stanje in leta 1960 je bil predlozen prvi projekt regulacije, zacensi od izliva v Muro do Dedenitza v dolzini 4,607 km. Gradbena dela so opravili v letih
1965–1967 in jih do konca leta 1968 nadaljevali do Cankove/ Zeltinga (km 8,843).
Ucinki te regulacije so dali pobudo za posnetek dejanskega stanja med 8,843 km in 14,533 km v letu 1969, ki je bil narocen z namenom, da se regulacija nadaljuje po potoku navzgor. Da bi nakazali nacelne moznosti resitev za zadostno visokovodno zascito na nereguliranem odseku vodotoka, so izdelali v letu 1976 varovalno vodnogospodarsko studijo, s katero sta bili predlozeni dve varianti: popolna regulacija ali zgraditev zadrzevalnika visoke vode, na katerega se prikljuci regulacija vodotoka.
Nadaljnja regulacija Kucnice je slednjic potekala v treh gradbenih odsekih:
gradbeni odsek: km 18,843–14,293 aprila 1981–dec.1983
2. gradbeni odsek: km 14,293–19,434 junija 1984–maja 1986
3. gradbeni odsek: km 19,434–22,121 aprila 1986–okt. 1986.
Za trasiranje regulirane Kucnice je bila poleg hidravlicnih zahtev pomembna tudi ureditev meje med nekdanjo Jugoslavijo in Avstrijo. Z glavnim projektom je bilo vsaki strani prepusceno, ali bo na svojem ozemlju zasadila bregove tako, da zarast ne bo bistveno vplivala na pretok. Za avstrijsko stran so izdelali v glavnem projektu zasaditvene nacrte, opirajoc se na prvotno drevninsko zarast Kucnice. Omejevalna pa je bila zahteva, da se pusti prost pretocni profil, tako da je bil na voljo le okrog 4 m sirok zasaditveni pas zgornjega roba brezine. Preostali okrog 5 m siroki spodnji del so zasejali in redno kosili.
Lateralnega prepletanja med vodotokom in zasaditvijo za izboljsanje funkcionalnosti ekoloske zmogljivosti vodotoka pa s tem niso dosegli. Namen teh zasaditev je bil primaren – oblikovanje tamponskega pasu med kmetijskimi povrsinami v intenzivni rabi in med vodotokom – pa tudi ureditev terestricnih
migracijskih poti med gozdnimi povrsinami, ostanki starih rokavov in sonaravnimi biotskimi strukturami vzdolz Kucnice, ki so bile zaradi regulacijskih del skoraj popolnoma unicene.
Kljub vsakoletnemu vzdrzevanju regulirane Kucnice so ze od leta 1994 dalje opazili predvsem v zgornjih odsekih Kucnice narascanje nanosov, ki ga je treba pripisati mocni eroziji tal. Vzrok so bila in so pobocja doline, nagnjena proti Kucnici, in intenzivna kmetijska raba, zaradi katere prihaja erozijski material z obseznih povrsin v Kucnico, pa tudi tockovni vnosi pri stevilnih izlivih jarkov in drenaze. Kontrolne meritve profilov v letu 1995 so pokazale, da na odseku okrog 1,9 km ni vec mogoce s projektom predvideno odvajanje 25-letne visoke vode in da so potrebna ociscevalna dela v potocni strugi.
Ker vzpostavitev prvotnih profilov brez upostevanja ekoloske zmogljivosti potoka kot javnega interesa ni vec ustrezala sodobni tehniki, so v okviru ekoloske raziskave preverili razlicne variante. Omejevalna zahteva pri tem je, da ostaja drzavna meja med Slovenijo in Avstrijo na sredini Kucnice in s tem »mokra meja«.
Tako ne moremo niti priblizno doseci, da bi se Kucnica oblikovala kot meandricna tekoca voda, to bi namrec z ekoloskega vidika ustrezalo vzorcni podobi. Poleg zasaditve zgornjih obmocij brezin, opirajocih se na obstojeci galerijski gozd avstrijskega brega, ostaja v spodnji tretjini profilov le se ureditev inicialnih struktur, ki spodbujajo – ce se lahko vnasanje sedimentov zmanjsa na minimum – semiterestricne kontaktne pasove med vodotokom in zaledjem in istocasno zmanjsujejo razmak med obreznim robom drevnin in vodotokom.
Istocasno bodo jarki, ki pri dezju prinasajo mnogo sedimentov, speljani v Kucnico prek usedalnikov, ki prav tako dodatno ustrezajo krajinsko-ekoloskim vidikom, in sicer tako, da bodo prehodni za organizme.
Vsi ti ukrepi, ki so predvsem usmerjeni k ohranitvi pretoka po konsenzu, bodo zaradi upostevanja vodnogospodarskih zahtev sicer nekoliko prispevali k izboljsanju ekoloske zmogljivosti. Trajno zagotavljanje sonaravnih razmer v kulturni krajini z intenzivno optimalno dolgorocno izrabo vodotoka, ki bi v svojem sirokem, toda preoblikovanja potrebnem regulacijskem profilu terjal vsaj meandriranje, pa je pri Kucnici se zelo dalec.
