Lanski odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev je neustaven
Ljubljana, 05.11.2021
Pobudniki, gospodarski subjekti različnih pravnoorganizacijskih oblik, so ustavnemu sodišču predlagali presojo ustavnosti in zakonitosti Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, in sicer le v delu, ki se nanaša na ponujanje storitev. Odlok je vlada sprejela 15. marca 2020, veljati pa je začel naslednji dan, nato pa je bil večkrat spremenjen in dopolnjen.
Po vsebini pa so pobudniki izpodbijali tudi 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki je bil pravna podlaga za sprejetje omenjenega odloka.
Pobudniki zatrjujejo, da je bil odlok sprejet brez pravne podlage, saj naj bi 39. člen ZNB dajal podlago le za omejitev ali prepoved ponujanja in prodaje posameznih vrst blaga in izdelkov, ne pa tudi za prepoved opravljanja storitev. Tako naj bi grobo in brez vsake podlage posegal v več pravic iz ustave, med drugim v pravico do svobodne gospodarske pobude, do varstva dela, do svobode dela in do socialne varnosti.
39. člen ZNB, ki je bil podlaga za sprejetje tega odloka, pa naj bi bil podnormiran in v neskladju z ustavo. Ukrepi v njem naj ne bi bili dovolj določno opredeljeni, po prepričanju pobudnikov pa bi morali vsebovati tudi varovalke proti arbitrarnosti državne oblasti. ZNB bi moral vsebovati tako določena merila za odreditev posameznega ukrepa kot tudi podlago za določanje časovne omejenosti in pogostosti preverjanja nadaljnje potrebnosti trajanja omejitve, kot velja npr. pri priporu.
Ustavno sodišče je, kot so zapisali v sporočilu za javnost, opozorilo na svojo dosedanjo presojo, po kateri izvršilna oblast ne sme izvirno urejati vprašanj, ki sodijo na področje zakonodajnega urejanja. Kadar zakonodajalec izvršilno oblast pooblasti za izdajo podzakonskega predpisa, mora v temelju sam urediti vsebino, ki naj bo predmet predpisa, ter določiti okvire in usmeritve za podrobnejše podzakonsko urejanje.
Ustavno sodišče je poudarilo, da je zahteva po določnosti zakonske podlage še posebej stroga, kadar gre za omejevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Splošni akt, s katerim se neposredno posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine nedoločenega števila posameznikov, je lahko le zakon.
Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Jadek Pensa ter sodnika Knez in Šorli. Sodnik Knez je dal odklonilno ločeno mnenje.
Ko gre za urejanje svobode dela in svobodne gospodarske pobude zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, po oceni ustavnega sodišča sicer ni v neskladju z ustavo, če zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz ustave, izjemoma prepusti izvršilni oblasti predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo nedoločenega števila gospodarskih subjektov. Vendar pa morajo biti v zakonu določena ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev tej
ustavni zahtevi ne zadošča, saj vladi prepušča, da po lastnem preudarku določa trajanje omejitev in prepovedi, s katerimi se posega v svobodo dela in svobodno gospodarsko pobudo gospodarskih subjektov. Ob tem pa zakon tudi ne določa varoval, ki bi omejila prosto presojo vlade, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih. Ob tem je sodišče presodilo tudi, da Zakon o nalezljivih boleznih ne daje podlage za sprejemanje ukrepov na področju ponujanja storitev, temveč le za blago (in izdelke).
Neustavni lockdown
Vsi vladni ukrepi zapiranja države so bili neustavni, bo zdaj vlada kršitve človekovih pravic zgolj ponovila?
Po drugi in tretji točki 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, na podlagi katerih je vlada omejevala gibanje, je zdaj ustavno sodišče za neustavno označilo še četrto točko tega člena tega zakona, na podlagi katere je vlada tekom epidemije izvajala lockdown v najbolj klasičnem smislu in sicer z začasno (a dolgotrajno) prepovedjo obratovanja trgovin, lokalov, skratka ponujanja blaga in storitev.
Tako, v trenutku, ko vlada pričakovano spet razmišlja omejevanju človekovih pravic za potrebe boja z epidemijo, o delnem ali popolnem lockdownu, sploh nima več podlage v zakonu za kateregakoli od teh ukrepov. Vsi ukrepi, ki jih je v preteklosti že uporabljala, so bili (zaradi neustavnega zakona) neustavni. Vlada pa v letu in pol ni želela ali pa zaradi visečega državnega zbora ni bila sposobna izvesti popravkov zakona, ki bi določali pogoje in pravila igre za izrekanje omejevalnih ukrepov, ter varovalke zoper zlorabe. Pravzaprav so v predlog sprememb zakona o nalezljivih boleznih v posmeh ustavnemu sodišču napisali besedilo, ki bi uzakonilo njihov dosedanji neustaven način vladanja, zato je predlog zakona doživel veto v državnem svetu, v državnem zboru pa vlada nima dovolj velike večine (oziroma sploh večine) za ponoven sprejem.
Kako se bo torej vlada lotila ogromnega porasta okužb, ki bo seboj ponovno prinesel tudi nepotrebne smrti? Bo določila policijsko uro? Omejila gibanje na regije ali občine?
Kako se bo torej vlada lotila ogromnega porasta okužb, ki bo seboj ponovno prinesel tudi nepotrebne smrti? Bo določila policijsko uro? Omejila gibanje na regije ali občine? Prepovedala zbiranje ali gibanje na javnih površinah? Bo zaprla trgovine, lokale, salone? Vsi odloki, s katerimi je to storila v preteklosti, so bili neustavni. In bodo, dokler ne pride do primernih sprememb zakonodaje, neustavni tudi danes, jutri, prihodnjih 14 dni …
*
Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana zakonska ureditev navedeni ustavni zahtevi ne zadosti. Ugotovilo je, da ukrep ministra za izobraževanje o odreditvi izvajanja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na daljavo v zakonu ni vsebinsko opredeljen. Prav tako zakon ne določa dovolj natančno meril oziroma okoliščin, pri katerih je mogoče v osnovnih šolah ter šolah in zavodih za otroke s posebnimi potrebami odrediti izobraževanje na daljavo. Poleg tega ni v zakonu nobenih varoval, s katerimi bi zakonodajalec poskrbel za posebej občutljive skupine otrok v primeru izvajanja izobraževanja na daljavo. Zakonodajalec tudi ni niti prostorsko niti časovno zamejil tega ukrepa. Prav tako ni določil ničesar v zvezi z dolžnostjo ministra, da se glede ukrepov posvetuje in sodeluje s stroko niti ni določil obveznosti ustreznega obveščanja javnosti. Zakonodajalec je ministru za izobraževanje prepustil, da povsem prosto, po lastnem preudarku, odloča o odreditvi ukrepa, s katerim se posega v človekove pravice.
Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana zakonska ureditev v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave. Odločilo je, da mora Državni zbor ugotovljeno neskladje odpraviti v roku dveh mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, do odprave neskladja pa se ureditev, na podlagi katere lahko minister za izobraževanje odredi izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo, še naprej uporablja.
https://www.us-rs.si/odlocba-ustavnega-sodisca-st-u-i-8-21-z-dne16-9-2021/
*
Nov 05, 2021
