Vas muči tesnoba? Ste stalno v stresu in čutite bolečino v prsih? Imate tri možnosti. Lahko se čez kakšen mesec, ko bo bolečina še večja odpravite k zdravniku. Tam boste dobili nekaj nasvetov in tablete. Za kratek čas se boste umirili, rana na želodcu bo še malo počakala, depresija bo za kratek čas odložena.

Druga možnost je, da se odpravite k zdravniku takrat, ko vas bo bolečina popolnoma sesula. Morda ugotovijo izgorelost, rano na želodcu, tumor ali rak.

Lahko pa naredite nekaj zase takoj danes. Razmislite kaj ste pripravljeni narediti za drugačno, boljše in lepše življenje? Zapišite na list papirja in naredite prvi korak. Si upate? Odločitev je vaša.

Mediji nas vsakodnevno zasipajo z morjem informacij, ki pravzaprav ne pomenijo ničesar. Kakor nimajo nikakršne zveze z morjem, ki zdravilno učinkuje na človeški organizem, tako tudi nimajo nikakršne elementarne vrednosti za oplemenitev našega življenja. V kolikor ste vključili radio ali televizijo, da bi dobili kakšno uporabno informacijo z namenom, da bi v življenje napredovali, ste na napačnem mestu. Mediji so postali sofisticiran Goebbelsov propagandni stroj, ki ima za namen narediti človeka idiota nezmožnega za razmišljanje in kakršnokoli aktivnost. Kamorkoli se zazreš zagledaš v etru vesoljce, ki plastificirano berejo in še bolj plastificirano zgledajo. Posiljeno nasmejani ali posiljeno zaskrbljeni v odvisnosti od potreb nalogodajalcev, vsakodnevno posiljujejo naše možgane.

Namesto resnih razprav o dejanskih vzrokih in alternativah vsesplošni krizi, konzumiramo tabloidne neumnosti. V središču se nahaja karikatura življenja slavnih osebnosti. Kdaj se je katera ločila, zadela, depil

Egoizem se je s hitrostjo epidemije odpravil med ljudi in mimo vseh pričakovanj zmagal z nokautom, na katerem bi mu zavidal tudi Železni Mike (Tyson). Današnji posameznik ima izmed vseh ljudi na svetu najrajši samega sebe. Če sem bolj natančen, na njegovi lestvici ni nikogar s komer bi se lahko sploh primerjal, zato je sam sebi logična izbira. Ni več nobene potrebe za beljenje glave z medčloveškimi odnosi, kulturo in vrednotami – vse to je kamena doba. Moderni človek je merljiv edino skozi prizmo zadovoljevanja svojih nagonov in želja. Samozadostni egoist je oster nasprotnik kakršnegakoli napora, zato ostaja v svoji coni udobja, tj. neumnosti, ki postaja uveljavljen družbeni standard.

Oni dan me je znan slovenski kipar razsvetlil, da je pred leti v živo spoznal etimološki primerek navedene vrste. „Kot strela z jasnega se je prikazal pred mojimi vrati,“ je izustil in zastal za trenutek. Previdno se je ozrl po svojem ateljeju, ki je bolj spominjal na drvarnico in tiho nadaljeval: „Eden o

Veseli december in prazniki so ponovno z nami medtem, ko se zdi Miklavž že zdavnaj mimo. Kakor hitro nas je v začetku decembra obiskal, še bolj hitro je pozabljen. Prav v takšnem vzdušju se v naslednjih dneh pričakuje prihod drugega mesije, ki bo naslikal nasmešek na obraze in nam pokazal, da alternativa zdolgočasenemu življenju po notah že ponarodele pesmi „kuća poso“ avtorja Ekreme Jevrića vendarle obstaja.

Težko pričakovani Božiček in odrasli

In vsako leto takrat, ko je najtežje pride na obisk namesto nekdaj z vzhoda priljubljeni Dedek Mraz naš novi, sedaj zahodni ljubljenec Božiček. Debelušen in nasmejan stric, ki nas v rdeči alarmantni opravi opomni, da je čas da si oddahnemo od napornega vsakdana ko hlinimo, trpimo in lažemo. Vse z namenom, da slučajno ne bi bili drugačni od drugih. S seboj je prinesel cel kup nasmeškov in izdelkov, ki jih bomo kupovali do onemoglosti in sami sebi dokazali, da vendarle o nečem v svojem življenju odločamo - poglejte nas, saj kupujemo! Naše življen

Še trideset let nazaj je bil v večini družin zaposlen le oče, ki je skrbel za ekonomsko preživetje družine in odločal koliko denarja se bo za kakšno stvar potrošilo. Mama pa je skrbela za vse ostalo: prala, likala, kuhala, vzgajala, hodila na roditeljske sestanke in moledovala za denar. Iz tovrstnih družinskih domovanj je odmevalo: “Imaš čvrste joške in en modrc je več kot dovolj!“ ali pa: “za to kolikor ti premoreš, modrca niti ne rabiš“ in še: “kaj ti bodo novi čevlji, ko pa imaš na starih pete šele na pol obrabljene“. No vsaj tako je po besedah lažnih prič odmevalo iz ust gospodarjev, ko so se laboranti v službi sistema odločili dokončno emancipirati žensko v svojo prid.

Ženska je vključena v trg dela, dobila je svojo plačo in neodvisnost pri odločanju. Ženska je tako kot moški začela odločati - kaj si bo kupila. Glede na dejstvo, da si v času moške vladavine ni mogla kupiti vsega, kar si je zaželela, si je tokrat kupila prav vse. Deset torbic, dvanajst parov čevljev, neizmerljivo š

Dekle potegne iz etuija pametni telefon. Našobljene ustnice. Tesno ob njej se nahaja skoraj na las podobna prijateljica. Nebo, sonce in reka so tu. Vse je nared za avtoportret. Pritisne na sprožilec. Pogleda. Njen čedni obraz se skremži, a nič ne de. Še enkrat, in še enkrat. V tretje gre rado. Petič jima končno uspe. Slikanje traja celih trideset sekund. Naslov remek dela: z Majči na kavici ob Ljubljanici. Rima dodatno dokazuje poetičnost umetnine. Stric s časopisom ju z izbuljenimi očmi premeri. Dekle sprovocirano spregovori: Kaj pa temu ni jasno? Foter to je selfi! Petdeset milionov takšnih je postavljenih na spletu vsak dan. Smeh. Kljub temu, da imata pametne telefone nista mogli vedeti, da je stric s pomočjo svojega analitičnega uma, in to brez pametnega telefona, uspel sprocesirati vsaj tri misli. Prvo, o razlogu za polom nekoč največjega fotografskega giganta Kodak. Drugo, o mogočnem vplivu avtoportretov, ko je pred časom v tem istem stolu iz oči v oči šokiran zrl v Obamin nasmej

Najbolj znan pes na svetu je Hachiko, predstavnik ene najsterešjih pasem
(akita), simbol zvestobe na Japonskem. Hachiko se je vpisal v zgodovino
zaradi zvestobe svojemu lastniku, Hidesaburō Uenu, profesorju na
Univerzi v Tokiju. Hachiko, katerega je profesor dobil za darilo 1924.
leta, je vsak dan na železniški postaji čakal svojega gospodarja, ki se
je z vlakom vračal iz službe. Ko je imel Hachiko 18 mesecev, je profesor
v službi doživel infarkt in nenadno umrl. Kljub profesorjevi smrti je
Hachiko vsak dan prihajal na železniško postajo Shibuya in tam neumorno
čakal svojega gospodarja. Prikazal se je vedno v tistem trenutku, ko je
na peron prihajal vlak njegovega gospodarja. Po objavljenem članku v
tokijskem časopisu, ki je govoril o neomajni zvestobi tega neverjetnega
psa, so okoliški ljudje začeli Hachika negovati ter mu na postajo nositi
priboljške in hrano. V upanju, da se bo njegov gospodar enega dne le prikazal...

Počitnic je konec. Čas, da se avtoceste napolnijo z norimi in nervoznimi vozniki je spet nared. Banke, trgovski centri, delodajalci in farmacevti se vam veselijo bolj, kot vsi prijatelji in družina skupaj. Čas, da se začne nekaj delati, kot vse prepogosto slišim: “karkoli, vseeno kaj, samo da je služba“, je spet nazaj. Dvotedenski bonus počitka, katerega je večina porabila za celodnevno ležanje na plaži ter v prekomerni jedači in pijači je končan. Čas, ko se zlorabi moto „živi vsak dan, kot da je zadnji“ se je iztekel. Pred nami je jesen, čas ko se narava pripravlja za spanje, ljudstvo pa se mora prebuditi.

A evforija ni tako kratkega diha, kot izgleda na prvo žogo. Vse letovalce bo ta držala še celih nekaj dni, ko si bodo medseboj izmenjavali mnenja in obujali spomine: „kakšno dobro barvo imaš“, „tolk sem bil nabasan, da sem se skoraj utopil“, „plaža, gajba piva in dobre bejbe“, „z jadrnico smo obleteli par otokov in čekirali nudiste“. Poleg tega boste potarnali kakšna gneča je bila n

Delovni dan. Enak kot vsak predhodni, a upoštevajoč ekonomsko sliko naše domovine v svetu, drugačen od vsakega naslednjega. Delovna mesta v razredčenih tovarnah in nabito polnem državnem aparatu so že zasedena. Tu ni krivih, le manj in bolj zaskrbljeni. Tako, kot petindevedeset odstotkov ljudi na svetu delajo to kar morajo in nikakor ne tistega o čemer so nekoč, ne tako davno sanjali. Zdi se nam, da delajo vneto, da bi preživeli. Ne, oni delajo vneto, da bi pozabili na strah, da slišijo obvestilo, da država socialnega miru ni več v stanju kupovati. Številni upokojenci že molijo z glavami skozi okna v prazne ulice. Večina njih je budna že od šestih zjutraj čakajoč, da se dan končno že prične. Nekateri so se mladi upokojili in zato niso zmatrani. Drugi pa, ker jim ne dajo spati male pokojnine. In ko se zdi vse sivo, se pred njimi pojavijo karavane tridesetletnih mamic, ki v vozičkih prevažajo naše mlade upe. Upanje, da si bomo lahko privoščili še kakšen kos oblačila, počitnice, pametni t

Mercator vs. Predator... in pika.

Danes (20. junij) obeležujemo Svetovni dan beguncev; idealna priložnost, ko se lahko izpostavi vprašanje, kakšen pomen ima za moderni svet ta dan? Ko poslušamo o potopljenih čolnih v bližini italijanske obale ali ko vidimo v filmu švedskega cineasta Akija Kaurismakija „Pristanišče“ napeto bodečo žico pred francosko obalo, kjer ne gre za umetniško svobodo ali fikcijo, verjetno malo. Vodeni s paradigmo daleč od oči – daleč od srca, smo še manj občutljivi na prizore begunskih taborišč umeščenih v Afriki, na Bližnjem Vzhodu in jugozahodni Aziji. Da pa tovrstna taborišča obstajajo tudi tu v naši bližini na Balkanu pa večini niti ni znano. Do neke mere razumljivo, saj zakulisnega dogajanja vojn od pragozda vsakodnevnih v glavnem komercialno naravnanih informacij in dnevno-politične ekskluzive informativnih oddaj v trajanju nekaj minut, sploh ne uspemo zaznati. Po spremljanju prvih dni konflikta se fokus preden bi prišli do civilnih žrtev in obrazov, ki zapuščajo svoje domove preusmeri k novi