Staranje, kot so nas učili razumeti, je eden najglobljih mitov v človeški kulturi. Odraščamo v prepričanju, da se moramo starati in upadati na predvidljiv način, kot da bi bilo zapisano v naši DNK. Kaj pa, če to prepričanje ni le zastarelo, ampak tudi popolnoma napačno? Kaj pa, če je koncept staranja bolj stvar nadzora uma kot biologije? Resnica je, da je staranje miselni konstrukt, program misli, o katerem se kolektivno strinjamo – dogovor, ki vodi do počasnega upadanja, ne zato, ker so naša telesa programirana za staranje, ampak zato, ker naši možgani verjamejo, da se.

Naša DNK sama po sebi ne vsebuje »datuma poteka veljavnosti«. Celice v naših telesih se nenehno obnavljajo, tudi ko se staramo. Pravzaprav so naša telesa v nenehnem stanju obnavljanja, kožne celice se obnavljajo vsakih nekaj mesecev, pljuča se obnavljajo vsako leto in celo naše možganske celice se popolnoma zamenjajo vsaka tri leta. Kljub tej neverjetni sposobnosti obnavljanja pa se mnogi med nami znajdemo v procesu propadanja, ne zato, ker so naša telesa programirana za odpoved, ampak zato, ker so naši možgani pogojeni, da to pričakujejo.

pojdi na članek...