Nekoč je mislec Konfučij rekel približno takole:Za popolnega človeka prvo naredi potomstvo, nato zasadi drevo, nato napiši knjigo. Nič posebnega: naredu sem dva otroka, ki me vidita, kadar hočeta, Zasadil sem mnogo rožic, uspevajo ali ne, tudi dreves seveda. Nikakakor pa mi ni šlo s pisanjem knjige...........do preteklega ne tako daleč časa.

Začel sem pisati. Najprej na Facebook-u, pa mi ni bilo všeč. Nato pa tukaj.Sprva je bilo zelo težko. Pisati. No,nekaj je že za prebrat, a ne!

Med razmišljanjem o nadaljevanju pisanja, sem sam sebe zalotil z mislimi Konfučija.Kar rečeš, se pozabi,kar napišeš, je sveto za zmeraj. Med izbiranjem besed sem samega sebe zalotil: delam pravzaprav svoje potomstvo, svoje otroke ščitim v svojem pisanju, so zelo lepi, idealni....Brez slabe besede, saj je to Moja zgodba. Prav tako sem nevede zasadil drevo, ki bo v moj spomin mogočno kljubovalo vsem viharjem in potresom. Kar se pa knjige tiče, ....se pa tudi jaz z njim strinjam...knjigo o meni bodo pisali za mano. Konfučij, kot eden največjih mislecev srednjega veka, me je pripeljal do tega, da sem začel razmišljati, KAJ je BISTVO življenja.

Iskal sem preprosto popolnost, pa sem se nasadil v svoji preprosti popolnosti.

Hvala Vam vsem, ki mi pomagate pri zalivanju drevesa.

Mihc