Kradejo s pomočjo zakonov, ki jih sprejemajo politiki kot naši izvoljeni predstavniki,...

Podpiši z nami za vrnitev ukradene družbene lastnine in deli:

http://www.pravapeticija.com/ustavna_pobuda_zaradi_razlastitve_nas_dravljanov

Kradejo s pomočjo zakonov, ki jih sprejemajo politiki kot naši izvoljeni predstavniki.

Gospodarski kriminal POLNI ŽEPI

KAKO JE DRUŽBENO PREMOŽENJE KONČALO V DAVČNIH OAZAH

Kralj Matjaž in ukradene milijarde Nekdanji družbeni pravobranilec Janez Krnc razkriva, da je za krajo kriva politika – Avtorji divjih privatizacij so družbeni kapital vselej pravočasno umaknili na varno Ciril Brajer

Gospodarstvo socialističnega samoupravljanja menda ni bilo učinkovito. Čudi le, da je toliko ustvarilo, da se na veliko krade že četrt stoletja, pa je še nekaj ostalo. Ameriški ekonomisti menijo, da nam je v davčne oaze zbežalo več kot 70 milijard, bruseljski so skromnejši, govorijo o 30 milijardah. Koliko je bilo vredno naše družbeno premoženje, je težko oceniti; različne metode, različne valute, revalorizacije… Celotna vrednost izdanih certifikatov je bila deset milijard mark, agencija za revidiranje je ocenila oškodovanje družbene lastnine v vrednosti revaloriziranega zneska na dan 2. oktober 2008 z 1.238.454.581,87 evra. Da se bo kradlo, je bilo na dlani. Že Marxova prvobitna akumulacija kapitala vse pove. Varuhov družbene lastnine je bilo zato kar nekaj, med njimi tudi družbeni pravobranilci. Eden od njih je bil Janez Krnc.

Rop je bil predvidljiv

Se kraje družbene lastnine res ni dalo preprečiti?

»Očitno ne, imela je vso politično podporo, omogočila so jo sodišča. Mi smo ugotavljali oškodovanje, pozivali, naj se odpravi, rok je bil 30 dni, odmeva ni bilo.«

Je bilo teh pozivov veliko?

»Spomnim se 1300 revizij, od tega 460 oškodovanj. Agencija za revidiranje je to urejala z odločbami, mi smo po mesecu dni ignorance vlagali tožbe.«

Učinek?

»To mi ni šlo v račun, mi vlagamo, čakamo, vleče se v nedogled, ves ta čas pa divji privatizatorji mirno razpolagajo z ukradenim premoženjem. Nobene blokade, zavore, preprosto nedotakljivi.«

Ali ste kaj ukrenili?

»Seveda smo iskali poti, kako ustaviti postopke lastninjenja, spomnil sem se mediacije in ta je v 280 primerih vsaj delno uspela. Brez pravdanja, brez sodnih stroškov.

Toda po treh letih, ker za obdobje po letu 1992 zakon ni dopuščal revidiranja, so spet lahko kradli celo tisti, ki so po mediaciji že začeli urejati stvari.«

Rop je bil uzakonjen

Ker je to omogočala zakonodaja?

»Da, ker je bila taka politična volja. Tuđman je pri sosedih vsaj jasno povedal, da bo dal vse družbeno premoženje 200 bogatim družinam. Naši so to počeli potuhnjeno, počasi, skrito. Leta 1996 je LDS predlagal zakon o zaključku lastninjenja, zelo kratko besedilo, ki je povedalo, da se na ta in ta dan dvigne preproga, vse pomete podnjo in bo mir.«

Pa vi?

»Družbenim pravobranilcem, varuhom interesov družbenega kapitala, je zavrelo. Zagnali smo celega vraga. Pomagala nam je SLS in zakon smo ustavili.«

Zakon že, kraje ne.

»Seveda ne, že Lojze Peterle je začrtal smer do peščice bogatašev in množice siromakov, drugi so le sledili. Ko je Peterle prodal Tobačno tovarno, je Uroš Korže v imenu SRD povsem nezakonito, a brez posledic pobral sedem milijonov mark, ker si je izmislil neke izredne dividende. Denar je bil sicer namenjen delavcem, uporabili bi ga za notranje lastninjenje.«

Rop je bil neusmiljen

Če so družbeno premoženje že neusmiljeno plenili, ste skušali vsaj ohranjati njegovo vrednost?

»Tudi to neuspešno, nobenemu ni bilo škoda milijarde, če se je lahko dokopal do milijona. Gledal sem sodelavce, sklonjene nad revizije – vse jasno, vse stranpoti razkrinkane, uprave obsedene s pohlepom, brez odgovornosti za poslovanje, razvoj, niti enega takega primera se ne spomnim, da bi podjetje v rokah takih lakotnikov zvozilo. Prav, če oblast družbenega kapitala ni hotela ohraniti kot oblike lastnine, greh pa je, da nam ni dovolila ubraniti njegove vrednosti.«

Od tod tistih 70 milijard v davčnih oazah?

»Tudi od tod, le da je vsota verjetno pretirana. Polovica od desetih milijard mark certifikatskega premoženja je pristala v pidih, od tega je 70 odstotkov izginilo v ilegalnih prisvojitvah. Uprave družb za upravljanje pidov, odgovorne malim delničarjem, so prav te ogoljufale in oropale.«

Rop ni bil kaznovan

Vse po zakonu?

»Res, kot bi si zakonodajo plenilci pisali sami. Le še šolstvo in zdravstvo sta jim delno ušla, verjetno ne za dolgo.«

Kaj pa vloga sodišč?

»Zelo dobro se je je zavedal Dagmar Šuster, ko je vodil Gospodarsko zbornico. Tolkel je po mizi, da ne sme biti nobenih mediacij, nobenih poravnav, da se morajo vsi naši postopki končati pred sodišči. Je že vedel, zakaj.«

Zakaj?

»Govoril sem s tožilcem, ki je dobil na mizo primer barabije, jasne in dokazljive kot Geoplin. Pa mi je stokal, da ne pozna zakonodaje.

Obiskal sem sodišče v Mariboru, govoril z višjim sodnikom, povedal mi je, da so že začeli študirati lastninsko zakonodajo. Pisali pa smo leto 1994.

Oblast je tožilce in sodnike mirno pustila v zaprašenem arhivu. Niso se znašli. Tudi sindikati so svojo vlogo v tej umazani igri odigrali zelo slabo. Kaj šele socialni demokrati. Boruta Pahorja sem naravnost vprašal, kako more biti brez stališč o lastninjenju, on in njegova stranka. Mogoče je to res napaka, je skomignil.«

Rop v zgodovino

Leta 2005 so družbene pravobranilce ukinili. Ste se upokojili?

»Ne, zaposlili so nas na pravosodnem ministrstvu.«

Kolikor spremljam vaše delo, ste čas v državni upravi s pridom izkoristili.

»Pogosto sem razmišljal o nejasnem razmerju med sodstvom in ministrstvom za pravosodje. Presenečen sem bil, ko sem ugotovil (pri obdelavi statističnih podatkov), da obveznost zbiranja teh podatkov sodstvu nalaga minister za pravosodje, njegovo ministrstvo pa potem iz obdelave teh podatkov ne spravi skupaj nobenega vsebinskega podatka za učinkovitejše delovanje sodstva. Vsako leto 80.000 podatkov, uporabnih le kot kup nametanih zidakov.«

Je naše sodstvo torej res samostojno?

»Kje pa, nikakor ne deluje kot samostojna oblast in zato je tudi 'troedinost' treh vej oblasti v praksi videti bolj kot dvoedinost.«

Posledice?

»Sodniki ne nosijo nobene odgovornosti, ker je vsa oblastna pristojnost sodne veje skoncentrirana na vrhovnem sodišču.«

Rop v statistiko

Torej ste kot uradnik opravili ministrovo delo?

»Na svojo pobudo sem obdelal letne statistične podatke za skoraj 30 let. Presenetil me je podatek, da so najstarejše nekončane zadeve starejše od 30 let, da smo v obdobju 2005–2007 povečali število sodnikov brez kakršne koli zapisane utemeljitve za več kot 300, v 29 letih se je število prejetih zadev povečalo za 47,3 odstotka, število sodnikov za 143,3 in ostalega sodnega osebja celo za 161,2 odstotka. Res narobe svet!«

Kakor za koga, za plenilce družbene lastnine se je svet prav vrtel.

»Res, vsi naši postopki zaradi dolgotrajnosti, nerazumevanja in neznanja sodišč niso peljali nikamor. Po sodni poti se je po dolgotrajnem pravdanju končalo nekaj več kot sto primerov, vendar je bil učinek ničen tudi v primerih, ko je bila tožba dobljena. Avtorji divjih privatizacij so namreč vedno družbeni kapital pravočasno umaknili na varno, ker so do pravnomočne sodbe pač vedno neomejeno razpolagali z nakradenim premoženjem. Sodišča odredb o omejitvi razpolaganja na zahtevo pravobranilstva niso sprejemala.«

Ste sodnikom posredovali svoje ugotovitve?

»V vladni komisiji za poravnave je sodeloval tudi svetnik z vrhovnega sodišča in sem mu to posredoval. Navdušen je napovedal, da pravkar sklicujejo sestanek vseh predsednikov sodišč in jim bodo posredovali tudi moje gradivo. Generalni sekretar VS Janko Marinko tega ni dovolil.«

Tožilec se ne spozna

Zaradi divje privatizacije je tožilstvo prejelo več kot 550 kazenskih ovadb. Vložilo je le 50 obtožnih predlogov in doseglo manj kot deset obsodilnih sodb. Po desetih letih privatizacije je tožilec na ljubljanskem tožilstvu tarnal, da bo težko, ker ne pozna lastninske zakonodaje.

Sankcijski lijak

Podatki o »sankcijskem lijaku« so res pretresljivi. Od vseh kaznivih dejanj v družbi jih zaznamo le deset odstotkov, prijavimo le pet odstotkov, uspešno raziskanih je nato le 30 prijavljenih kaznivih dejanj. Tožilstvo se odloči za kazenski pregon le v 30 odstotkih primerov, o katerih je odločeno v 90 odstotkih. Obsodilnih sodb je 80 odstotkov tega. Ko ta razmerja prenesemo na tisoč kaznivih dejanj, obsodilno sodbo dočakajo manj kot štirje primeri kaznivih dejanj. Lopovom pri nas res ne kaže slabo.

Okradeni

»Verjetnost vrnitve pokradenega premoženja je povsem enaka verjetnosti, da se bo uresničila legenda o kralju Matjažu. Ključno je torej vprašanje, zakaj slovenska politika javnosti ne razkrije, da se sanje o dnevu, ko se bodo pokradene milijarde vrnile iz tujine, ne bodo nikoli uresničile. Seveda ne, saj je aktivno sodelovala. Sodišča sploh niso razumela pravega namena množičnega organiziranja vzporednih (bypass) podjetij v zasebni lasti. Skratka, politika je (ob pasivnem sodstvu) načrtno vzpostavljala razmere, ki so spodbujale neodplačno prisvajanje družbenega premoženja oziroma niso dopuščale sankcioniranja različnih izpeljank divje privatizacije,« pravi Janez Krnc.Že takrat, na začetku devetdesetih let, so bili torej izkopani globoki temelji bančnega brezna, v katerem je izginilo (in očitno še izginja) več milijard evrov. Kako globoko se je pohlep ukoreninil v slovenski družbi, razkrivajo še vedno na novo odkriti primeri nezakonitega prisvajanja (ropanja) premoženja.

Janez Krnc: »Naše sodstvo (še vedno) ne deluje kot samostojna veja oblasti. Vrhovno sodišče RS ni dojelo, kaj mora storiti, da bo sodstvo dejansko in ne le na papirju samostojna veja oblasti. Brez izvajanja (sodne) oblasti pa si sodstvo ne more zagotavljati samostojnosti!«