"Golob se je po volji usode znašel v položaju, v katerem lahko postane Gavrilo Princip 21. stoletja in sproži novo, veliko vojno."

Piše: Boštjan M. Turk*

Ali lahko literatura kaj pove o politiki? Tudi o Golobovi? Seveda. Navedimo morda najuporabnejši primer. To je le kornelijanska dilema. Gre za težko izbiro med dvema slabima možnostima, ki obe prinašata poraz in sta življenje ogrožajoči. Izraz izvira od francoskega dramatika Pierra Corneilleja, ki je v svojih tragedijah prikazoval notranje boje junakov. Ti junaki so pogosto morali izbirati med dolžnostjo in ljubeznijo, pri čemer jih nobena odločitev ni postavljala na varno stran sveta, nasprotno. Na primer, protagonist Rodrigue v drami Le Cid se mora odločiti med tem, ali naj ubije očeta svoje ljubljene in ohrani družinsko čast ali pa ga pusti živeti in s tem izgubi samospoštovanje, posledično pa ljubezen svoje zaročenke Chimène. Obe izbiri prinašata najtežje možne posledice.

Kornelijanska dilema torej pomeni odločanje med dvema težkima in neprijetnima možnostma. Takšne dileme poudarjajo notranji konflikt in moralno odgovornost osebe, ki se mora odločiti. Danes ta izraz uporabljamo za vsako situacijo, kjer je treba izbrati med dvema težkima in neprijetnima rešitvama.

Širše gledano kornelijanska dilema presega gledališče. Najbolj znan primer je atentat v Sarajevu leta 1914, ki je določil čas - 20. stoletje, v katerem smo se oblikovali. Vsi, ki ustvarjamo in razmišljamo o družbenih dogajanjih, smo otroci tega stoletja. Njegove posledice namreč občutimo še danes.

28. junija 1914 je atentator Gavrilo Princip v Sarajevu ustrelil avstro-ogrskega nadvojvodo Franca Ferdinanda in njegovo soprogo. Ta umor je bil posledica napetosti med različnimi narodi na Balkanu in nasprotij do avstro-ogrske oblasti. Atentat je sprožil verižno reakcijo, ki je privedla do izbruha prve svetovne vojne, saj so se velike sile zavezale k vojni zaradi zavezništev in rivalstev. Avstro-Ogrska se je tako znašla prav pred klasično kornelijansko dilemo. Odločiti se je morala med dvema enako težkima možnostma: sprejeti atentat na prestolonaslednika brez večjega odziva ali pa napasti Srbijo. Sprijaznjenje z umorom bi pomenilo priznanje šibkosti in spodbudilo nadaljnje napade na njeno avtoriteto, medtem ko bi vojna lahko sprožila širši evropski konflikt. Odločila se je za napad, kar je sprožilo verižno reakcijo mednarodnih zavezništev in vodilo v svetovno vojno. Dilema je bila usodna, saj je Avstro-Ogrsko na koncu stala obstanka. S tem dogodkom se je začelo tudi 20. stoletje.

Je ta pojem danes preživet? Stvarnost govori drugače. Literaturo v življenje obuja prav Robert Golob. Odločil se je, da bo izvedel posvetovalni referendum o izstopu države iz severnoatlantskega zavezništva, pobuda je (bila) v zraku. Za medije je še eksplicitno potrdil, da Nato nikoli ni bil njegova opcija. Čeprav so državljani Slovenije leta 2003 vstop v Nato podprli z 66 odstotki glasov, danes podpora članstvu komaj presega 50 odstotkov. Zadnja raziskava Nata kaže, da bi za izstop glasovalo 11 odstotkov ljudi, kar 31 odstotkov pa je neopredeljenih - ta visoka neodločenost ustvarja tveganje, da bi referendum o izstopu ob spretni populistični kampanji lahko uspel. Slovenija je med članicami na dnu tudi po podpori dvigu obrambnih izdatkov, kar dodatno kaže na šibko politično enotnost glede zavezništva.

A to še zdaleč ni največja stvar. Referendum o članstvu v Natu bi odmeval v širši evropski javnosti mnogo bolj kot drugi dosedanji referendumi. Slovenija bi sicer izgubila del kredibilnosti med zaveznicami, istočasno pa bi lahko postala nekakšen poligon, ki bi marsikatero državo s podobnim institutom spodbudil k podobnim akcijam.

Utegnili bi biti presenečeni, kako hitro bi stvari lahko eskalirale. Situacija se tako shematsko približuje tisti, ki je bila navzoča pred začetkom prve svetovne vojne. Države, v katerih bi prišlo do referendumov o redefiniranju odnosa do zavezništva v Natu, bi imele na voljo zgolj dve možnosti, in to slabi. In tu smo vnovič v kornelijanski dilemi. Stara celina je namreč v stanju vojaške ogroženosti, kakršne ni poznala od konca druge svetovne vojne dalje. Piotr Lukasiewicz, vojaški ataše Republike Poljske v Kijevu, je na primer nedavno izjavil: "Poljska mora izkoristiti priložnost za pripravo na morebitni prihodnji vojaški spopad z Rusijo, saj je ta že predvidljiva prihodnost." Poljska iz Nata ne bo izstopila, kar pa ne pomeni, da tega pri drugih članicah ne utegnejo povzročiti izglasovani referendumi po Evropi. Donald Trump je namreč večkrat zahteval, da članice Nata povečajo svoj finančni prispevek k zvezi. Njegov glavni argument je bil, da ZDA ne bi smele nesorazmerno nositi stroškov za skupno varnost, medtem ko druge države plačujejo bistveno manj. Mnogi v Evropi povečanju izdatkov zelo nasprotujejo. Njihovo število se šteje v milijonih.

Zgodovina nas vztrajno opozarja, da se vzorci političnih in družbenih dogajanj ponavljajo, še posebno kadar se ljudje ne naučijo nič iz preteklih napak.

Danes Evropa znova stoji na prelomnici, kjer se vprašanja varnosti, enotnosti in skupnih vrednot soočajo z vse večjimi izzivi, ki jih ni mogoče zlahka rešiti. Protinatovsko razpoloženje, podprto z demagoškimi argumenti o stroških in razdrobljeno identiteto, ki jo izrablja Kremelj, ni zgolj retorični pojav, temveč dejanski destabilizacijski dejavnik, ki vodi v postopno razgradnjo skupne evropske obrambe.

Če bi se posamezne države odločile za odmik od Nata ali začele sklepati lastne, parcialne varnostne zveze z Rusijo, bi evropski obrambni okvir začel počasi razpadati. Vsako novo separatno zavezništvo bi pomenilo dodatno breme za države, ki ostajajo v okviru Nata, kar bi oslabilo njihov skupni obrambni potencial in povzročilo domino efekt. Podobno kot pred prvo svetovno vojno, ko so se sklenila različna posamična zavezništva, ki so privedla do nenadzorovane eskalacije konflikta, se tudi danes zdi, da Evropo pretresa nevarna fragmentacija interesov in varnostnih politik.

Zgodovinski precedensi so jasni: ko se politične konfiguracije nepovratno zapletejo, sledijo nepričakovani in katastrofalni dogodki. Mesec pred sarajevskim atentatom si nihče ni upal pomisliti, da bi bil takšen svetovni konflikt sploh mogoč. Da bodo nacisti v slabem letu v Parizu, je bilo 1. septembra 1939, ko je Hitler napadel Poljsko, za marsikoga prav tako nepredstavljivo, a se je zgodilo prav to. Podobno lahko danes nezmožnost Evrope, da ohrani skupno obrambno stališče in enotnost, privede do hitrega razpada varnostnih struktur, ki jih poznamo, in predrami temne sile zunanjega vpliva, ki si želijo razdeliti in obvladati kontinent.

Če bodo politične sile in javno mnenje v Evropi podlegli kratkoročnim interesom, lažnim obljubam o neodvisnosti od varnostnih zavezništev ter podcenjevanju groženj, bo to sprožilo verižno reakcijo. Razpad Nata bi pomenil ne le konec ene najmočnejših obrambnih koalicij, temveč tudi izbruh regionalnih konfliktov in nastanek varnostnih vakuumov, ki jih bodo brez težav izkoristili zunanji akterji, predvsem Rusija, ki si prizadeva povrniti svoj vpliv in prevlado v Evropi.

V takšnem scenariju bi Evropa izgubila svoj politični, gospodarski in varnostni okvir, saj bi se države druga za drugo oddaljevale od skupnih vrednot in interesov. Notranje delitve in zunanji vplivi bi vodili v proces, kjer bi evropske države začele sklepati parcialna zavezništva ali celo sodelovati z nasprotniki zahodnega varnostnega sistema. Takšna razdrobljenost ne bi prinesla varnosti, temveč bi povečala tveganja, nestabilnost in možnost novih vojaških spopadov.

Ta scenarij ni zgolj hipotetičen. Ob trenutnem naraščajočem vplivu proruskih sil v nekaterih državah vzhodne Evrope, ob vedno glasnejšem zanikanju pomena skupnih vrednot in ob globalnih geopolitičnih preobratih, ki lahko spremenijo svetovni red, se kornelijanska dilema uresničuje v vsej svoji ostrini.

Obstaja realna nevarnost, da se Evropa razcepi na frakcije, ki bodo tekmovale za vpliv in varnost z zunanjimi akterji, namesto da bi ostala enotna in močna. V takšni Evropi bi Nato postal zgolj senca svoje nekdanje moči - razdrobljen, neodločen in nesposoben zaščititi svoje članice pred novimi vojaškimi in političnimi grožnjami. Razpad skupne obrambe bi odprl pot ponovni dominaciji sil, ki si želijo zatreti evropsko samostojnost in vpliv, kar bi vodilo v dolgotrajno obdobje nestabilnosti, nasilja in negotovosti.

Čeprav si Evropa še vedno želi miru in stabilnosti, je realnost takšna, da brez odločne enotnosti in skupnih varnostnih rešitev ne bo zmogla ubraniti svoje prihodnosti. Kornelijanska dilema se tako lahko spremeni iz abstraktnega teoretičnega pojma v tragično realnost, ki bi zaznamovala to stoletje z novimi konflikti in razdelitvami, ki jih bomo občutili še dolgo po tem, ko bodo potihnili zadnji streli morebitnih spopadov.

Če si Evropa ne bo upala izbrati enotnosti in odgovornosti pred kratkoročnimi političnimi koristmi, jo bo lastna neodločnost vodila v nove konflikte, kjer nobena rešitev ne bo več dobra - ostal bo le poraz. Kornelijanska dilema ni le zgodovinska, ampak je danes brutalno resnična: odločitev med dvema slabima možnostma, pri kateri edini izhod prinese modrost, pogum in skupno delovanje, ali pa bo stari kontinent postal le še prizorišče spopadov sil, ki mu bodo krojile usodo brez njegove volje.

Gavrilo Princip je imel zgolj dva naboja in revolver, s katerim je nepovratno spremenil smer zgodovine. Nemogoče je postalo mogoče. Enako velja za Roberta Goloba. Odkar je predsednik vlade, svoje moči nikoli ni koristil za nekaj dobrega. Nasprotno, stopil je in stopa v vojno z najvitalnejšimi sloji slovenske družbe: podjetniki, zdravniki, kmeti, intelektualci in drugimi. Usoda ga je določila za črno senco. A naenkrat se je po njeni volji znašel v položaju, v katerem lahko postane Gavrilo Princip 21. stoletja. Sproži novo, veliko vojno. Bog daj, da se motimo!

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.