Pričujoči članek je povsem nekaj drugega, kot članek "Skromni gizdalin", meni nekoč sicer ljubega, pokojnega Blaža Ogorevca (ki se je imel tudi za zasebnega literarnega zgodovinarja), objavljenega v Mladini 4. 12. 2000. Po tem delu ga enostavno nisem več prenesel, niti bral. Da dodam... niti Mladine. To je bil, milo rečeno, pamflet, ki je iz pesnika napravi razuzdanca, pijanca, ničvredneža, zabušanta, prevaranta, brezdelneža.. in še bi se našlo. Pri vsem skupaj se je skliceval na mnoga "pričevanja", med drugim tudi na pesnikovega, sicer precej mlajšega sodobnika, Janeza Trdino. Iz ljube radovednosti sem prebral vse njegove objavljene zabeležke, kar se jih je dalo najti... in nisem našel niti trohice, kar je v svoji vnemi navajal pričujoči "literarni zgodovinar". Seveda sem se vprašal... čemu to. Ali iz stalne želje, biti nekaj posebnega, ali iz nekakšne mode, predvsem pri ljudeh nagnjenih v levo, raznorodovanja nacije... bog si ga vedi.