"Sedanja oblast v življenje obuja iste mehanizme mobilizacije, kjer se politični nasprotniki diskreditirajo kot fašisti."

Piše: Boštjan Turk*

Ko je Robert Golob leta 2022 prevzel oblast, je svojo politično strategijo utemeljil na trditvi, da je v Sloveniji prisoten fašizem in da bo njegovo politično gibanje osvobodilo državljane izpod njegovega domnevnega vpliva. Ta narativ je bil ključen ob ustanovitvi gibanja, poimenovanega Svoboda. Čeprav je bilo vse predstavljeno kot nekaj novega, je šlo v resnici za ponovitev ideološkega obrazca, ki se je že večkrat v zgodovini slovenskega prostora izkazal za učinkovitega. Še posebno je bil prisoten v letih 1941-1945, ko je večji del prebivalstva - pod pritiskom, ustrahovanjem ali v dobri veri - podprl Osvobodilno fronto.

Ta ni bila ustanovljena kot široko ljudsko gibanje, zasnovano na demokratičnih temeljih, temveč kot politično orodje Komunistične partije za prevzem oblasti ter izločitev vseh ideoloških in političnih tekmecev. Ustanovitev OF se sicer ni nikoli zgodila, zato vse v tej zvezi sodi v mitološke sfere. Ključna funkcija gibanja je bila namreč mobilizacija prebivalstva pod videzom odpora proti okupatorju, hkrati pa vzpostavitev notranjega nadzora nad odporniškimi tokovi in zatrtje vseh oblik avtonomnega političnega mišljenja. V tej instrumentalizaciji odpora se je začela politična pot povojne oblasti, katere dolgoročne posledice so bile za slovenski narod izjemno težke - izgubljena so bila številna življenja, izgubljeno je bilo zaupanje v pluralno prihodnost, izgubljena so bila ozemlja.

Vzorec ideološkega mobiliziranja proti namišljenemu zlu se je globoko usidral v kolektivno zavest. Psihološka potreba po pripadnosti "osvobajajoči" strani in odpor do "fašistične" etikete sta postala politično najmočnejša dejavnika. Tako kot so ljudje nasedli med drugo svetovno vojno, čeprav se mnogi s partijsko logiko niso strinjali, se po osamosvojitvi ponavlja podobno. Vsakič ko volivci podprejo stranke, ki se neposredno ali simbolno sklicujejo na dediščino Osvobodilne fronte, podležejo tej zvijači.

Komunistična partija je partizanski boj izrabila izključno za svoj prihod na oblast. Slovenci so za to plačali izjemno visoko ceno. Statistična primerjava žrtev kaže, da je bilo razmerje padlih med slovenskimi partizani eno najvišjih v Evropi, primerljivo le z izgubami v najbolj krvavih bitkah vzhodne fronte, kot je bil Stalingrad. Dva mlada fanta sta odšla v gozd, toda vrnil se je le eden - drugi je za vedno ostal tam. Cena, ki jo je narod plačal, je bila prevelika glede na rezultate. Osvobodilni boj se ni končal z neodvisnostjo, temveč z vključitvijo v novo, avtoritarno federacijo, kjer je bila Slovenija le del večje komunistične tvorbe. Končna in dejanska osvoboditev je prišla šele s slovesom od Titove Jugoslavije, tvorbe, ki smo jo Slovenci postavljali s toliko krvi.

Simbolna ilustracija nesmiselnosti enobeja se pojavi ob branju publikacije Vojkova brigada, izdane v 60. letih 20. stoletja. Po naključju smo jo dobili v roke. Brigada, ki je delovala na zahodnem robu slovenskega ozemlja, ni izvedla nobenih strateško pomembnih akcij. Med drugim je omenjen napad na Idrijo in nekaj operacij po Trnovskem gozdu, ki so bile vojaško nepomembne. Brigade sicer štejejo 3000 borcev, partizanske manj. Na koncu knjige je fotografija grobnice iz Cerknega. Na njej je zapisano 995 imen padlih borcev. Skoraj tretjina enote. Več sto mladih fantov, pripadnikov generacije, ki bi lahko zgradila novo Slovenijo, je izginilo v operacijah, ki niso imele nikakršnega vpliva na strateški potek vojne.

Takšne številke niso pričevanje o heroizmu, temveč opozorilo o zlorabi ideala v službi oblasti.

Zgodovinski premislek o teh dejstvih odpira vprašanja, ki so v slovenskem prostoru še vedno tabuizirana. Se je narodu ta vojna izplačala? Je rezultat upravičeval žrtve? In predvsem - zakaj se podoben obrazec uporabe ideološkega sovražnika v politične namene še dandanašnji tako učinkovito ponavlja? Sedanja oblast pod vodstvom Roberta Goloba v življenje obuja iste mehanizme mobilizacije, kjer se politični nasprotniki diskreditirajo kot fašisti, kjer se svoboda identificira z lojalnostjo vladajočim in kjer vsebinske razprave nadomešča izključevanje.

A nismo izgubili samo življenj, izgubili smo tudi ozemlje. In to bistveno, če upoštevamo, da je bilo v začetku 20. stoletja največje slovensko mesto Trst. Novi oblastniki, rekrutirani v OF kot "temelju ljudske oblasti", so naivnost, to je vero v prazne besede, predvsem iz sovjetskih ust, kombinirali s slabo prikrito željo po izključni dominaciji v tržaški regiji, težnjo, ki je redoma vključevala nasilje nad civilisti. Vse skupaj je anglo-ameriške zaveznike že zgodaj prepričalo o tem, da so FLRJ odrekli pristanišče Trst. Upravičeno so menili, da ga bo - posredno ali neposredno - uporabljala SZ, ki je sicer bila brez dostopa do toplih morij.

O tem je spregovoril na primer Boris Pahor leta 1969 v velikem amfiteatru ljubljanske filozofske fakultete. Dejal je, da zahodni zavezniki niso mogli sprejeti zamisli, kako naj bi Trst postal izhodišče za širjenje komunistične revolucije na področje celotne Italije. Veliki pisatelj si je drznil še pripomniti (tedaj je bil v Sloveniji čas detanta, vladal je Stane Kavčič in demokracije je bilo za ščepec več), da je Kardelju šlo tako in tako samo za širjenje komunizma in da ga njegov, slovenski (kot tudi ostali) narod ni dosti brigal. Bil je pač moskovski internacionalist. To Kardeljevo pisanje sicer dokazuje samo po sebi.

A v zvezi s tem obstaja tudi tehtna, mednarodno priznana monografija izpod peresa v Združenih državah Amerike delujočega zgodovinarja slovenskega rodu Bogdana C. Novaka (1991 - 2011) z naslovom Trieste 1941 - 1954. Elektronska enciklopedija o njej navaja: "Novak se je izkazal za enega od vidnejših strokovnjakov za zgodovino Trsta in Svobodnega tržaškega ozemlja ter za vprašanje državne meje z Italijo."

Eno njenih ključnih mest predstavljajo naslednje povedi: "Dogodki v jeseni 1944 so Titu znova omogočili, da se je uskladil s Sovjetsko zvezo in postal njen instrument za širjenje komunizma proti zahodu. Zavedajoč se teh sprememb je britanski zunanji minister Anthony Eden med konferenco na Krimu v začetku februarja 1945 predlagal, da se določi natančna meja skozi Julijsko krajino, z namenom izogniti se zmedi in napetostim, če bi se v tej regiji zavezniške sile srečale s Titovimi. Predlagal je, da se Trst in komunikacijska linija (železnica) z Avstrijo prek Gorice pusti v rokah zaveznikov in da se Titu, na osnovi etničnega načela, dovoli zasedba preostalega ozemlja."

Takšne ugotovitve, predvsem pa celota Novakovega dela, so ostali v senci ideološkega izključevanja: sam se je iz Jugoslavije umaknil leta 1945; ni se mogel strinjati z avtokratskim načinom upravljanja javnih in zasebnih zadev, ki je zavladal. Tudi njegove - mednarodno priznane in z resnico docela skladne ugotovitve glede izgube Trsta in Gorice - so bile za novi režim kaj neprijetne. Ker premoremo tudi po osamosvojitvi kaj malo objektivnega zgodovinopisja, v tovrstnih knjigah beremo stvari, ki so sicer docela na liniji z OF, nimajo pa dosti skupnega z dejanskim dogajanjem in njegovimi vzroki.

Mozaik dogajanja osvetljuje tudi Charles Zalar, drugi, doma prav tako prezrti zgodovinar, v študiji Jugoslovanski komunizem. To je podprl (izdal) ameriški kongres. Tam piše: "Vprašanje Trsta naj bi bilo tako rešeno na mirovni konferenci. Postavljeno je bilo na mizo pred svet zunanjih ministrov, ki se je 11. septembra 1945 sestal v Londonu. Tam so se ZDA, Združeno kraljestvo, Sovjetska zveza in Francija na splošno strinjale, da mora Trst postati svobodno pristanišče in da mora biti meja med Jugoslavijo in Italijo črta, ki bo v prvi vrsti sledila etničnim delitvam, vendar bo upoštevala tudi gospodarske dejavnike. Ko je svet zunanjih ministrov zavrnil sovjetski predlog, da bi Trst prešel pod jugoslovansko suverenost, ob tem pa ugotavljal, da je italijanska suverenost za Sovjetsko zvezo nesprejemljiva, je francoski zunanji minister Georges Bidault predlagal ustanovitev Svobodnega tržaškega ozemlja pod upravo Združenih narodov."

In s tem so Tito in njegovi padli v sovjetsko zanko. Kremelj je imel namreč čisto drugačne načrte, o katerih pa je pred jugoslovanskimi pogajalci izčrpno molčal. Tako: "Francoski predlog je julija 1946 v zelo nenavadnih okoliščinah končno sprejel sovjetski zunanji minister Vačeslav Molotov. Vprašanje Trsta je bilo obravnavano v tesni povezavi z vprašanjem italijanskih vojnih reparacij Sovjetski zvezi. Zdelo se je, da sovjetsko vlado bolj kot suverenost Trsta zanima vsota 100 milijonov dolarjev v zlatu ( … ) Molotov je opustil boj za jugoslovansko suverenost nad Trstom v upanju, da bo od Italije dobil reparacije. Njegova odločitev o pristanku na francoski kompromis je bila sprejeta čez noč. A sovjetski zunanji minister o svoji odločitvi ni želel obvestiti jugoslovanske delegacije. Zunanji minister Edvard Kardelj, ki jo je na mirovni konferenci vodil, je zanjo izvedel šele naslednje jutro, na kraju samem. Novica je bila za Jugoslovane strašen udarec in veliko razočaranje." Razumljivo je, da bi eventualna demokratična (monarhična) oblast v Beogradu tedaj imela bistveno boljša pogajalska izhodišča in bi bilo čisto realno pričakovati, da bi Jugoslovani dobili večino od tega, kar so sicer zahtevali.
Kako mlečnozobi so bili novo komponirani politiki tedanje države, spet pove Novakova zadevna ugotovitev. Niso bili Sovjeti tisti, ki bi zagreto, kot je mislil Kardelj, prepričevali zahodne zaveznike v prid ozemeljskih koncesij. Nasprotno: Sovjeti niso niti mignili s prstom. Zavezniki so bili tisti, ki so jih prepričevali - in prepričali - o nasprotnem: naj se Titove čete v celoti umaknejo iz Furlanije Julijske Krajine. A tudi o tem v uradnem zgodovinopisju ne izvemo dosti.

Od Tita smo imeli Slovenci to, da nam je zapravil generacijo, cvet mladosti, ki je v času 1941 - 1945 šele vstopala v življenje. Eni fantje so padli v partizanskih vrstah, drugi kot žrtve komunistične represije, pod kroglami likvidatorjev v pragozdovih Kočevskega Roga. Ena generacija pa je odšla iz države kot ekonomsko-politična emigracija. Tako smo od let 1945 do leta 1990 izgubili skoraj četrt milijona Slovencev.

Se pod novo oblastjo, ki je replika najbolj temnih vzorcev iz polpreteklosti, pripravlja nov eksodus? To je realno vprašanje, ki se zastavlja 27. 4. 2025.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.